TFL Vsebine / TFLGlasnik

Navedeno stališče je zanimivo tudi zato, ker so že v letu 2019, pa tudi še v času, ko je bilo stališče zastopano, zaposleni na ZZZS pod točko 3. obrazca A1, ki se glasi »potrditev vašega (delavčevega) statusa«, za iste situacije ročno, z nalivnim peresom dopisovali dodatno točko 3.12., ki se glasi »zaposlena/samozaposlena oseba, ki dela v državi iz točke 2.1.3«. V začetku leta 2020 je bila točka 3.12. tudi dejansko vnesena v obrazec A1.

Od česa je torej odvisno, kateri status bo posameznemu delavcu dodeljen, glede na to, da je njegov položaj ves čas enak? Ali je avtomatična izdaja obraza A1 z označeno točko 3.12. oziroma omenjenim statusom delavca utemeljena in ali je sploh potrebna?

Pravni red EU

Za lažje razumevanje v tem članku poudarjenih problematik najprej na kratko grob oris bistvenih komponent pravnega reda EU. Slovenija je z vstopom v EU 1. 5. 2004, ko je na evropske ustanove prenesla del državne suverenosti, hkrati priznala tudi primarnost pravnega reda EU oziroma prava Unije, kar je temeljno načelo prava EU. Primarni položaj prava EU v razmerju do nacionalnega prava zagotavlja, da nacionalno pravo ne more razveljaviti ali spreminjati prava Unije in da ima le-to v primeru neskladja prednost pred nacionalnim pravom. Pravni red EU je tako neodvisen od držav članic, ki so ga dolžne spoštovati na tistih področjih, za katera je pristojna EU, s čimer se zagotavlja enotna in učinkovita uporaba prava EU v vseh državah članicah. Ker je pravni red EU neodvisen od držav članic, lahko na pravne rede držav članic vpliva tako posredno kot tudi neposredno predvsem po sekundarni zakonodaji EU, v okviru katere so pomembne zlasti uredbe in direktive. Uredbe se kot take v državah članicah uporabljajo neposredno na dan začetka njihove veljavnosti in so v celoti zavezujoče. Navedeno pomeni, da jih državam članicam ni treba posebej prenašati v svojo notranjo zakonodajo, pravice in obveznosti, ki jih uredbe vsebujejo, pa gredo tistim, na katere se nanašajo, neposredno na njihovi podlagi. Njihov cilj je prav zagotovitev enotne uporabe prava EU v vseh državah članicah. Direktive se od uredb razlikujejo v tem, da zavezujejo le glede ciljev in rezultatov, ki jih določajo, medtem ko je državam članicam prepuščen način, kako bodo vsebino direktive implementirale v svojo notranjo zakonodajo. Tisti, na katere se nanašajo, pridobijo pravice šele, ko je direktiva implementirana v notranji pravni red držav članic oz. izjemoma, kadar države članice pravic ne implementirajo pravočasno ali pravilno, tudi neposredno.

Upoštevajoč zgoraj navedeno, je za pravilno tolmačenje delovnopravnih razmerij z mednarodnim elementom, v okviru katerih se praviloma nujno in neizogibno postavi vprašanje vključitve delavca v ustrezen sistem socialne varnosti (v nadaljevanju: SSV), osnoven in najpomembnejši predpis gotovo Uredba št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: uredba). Uredba se v Sloveniji uporablja prednostno in neposredno. Kot splošno pravilo uredba določa, da je oseba vedno zavarovana samo po zakonodaji ene države; v primeru zaposlitve velja zakonodaja države, kjer se zaposlitev izvaja. Vendar pa uredba predvideva dve izjemi od osnovnega pravila, in sicer: a) napotitev (12. člen) in b) (običajno) opravljanje dejavnosti/zaposlitve v dveh ali več državah članicah (13. člen). Ker gre pri obeh izjemah za odstopanje od osnovnega pravila, se postavi vprašanje, v kateri državi so delavci, npr. med napotitvijo oziroma medtem ko delajo malo v eni in malo v drugi državi članici, vključeni v SSV, s katerim dokumentom dokazujejo svojo vključenost v določen SSV in kako se omenjeni dokument pridobi. V nasprotju z napotitvijo, ki je od 1. 1. 2018 v slovenskem pravu podrobneje urejena v Zakonu o čezmejnem izvajanju storitev⁴, za primer opravljanja dela v dveh ali več državah članicah v slovenskem pravu nimamo posebnega predpisa, v katerem bi našli odgovore na zgornja vprašanja. Posledično je odgovore na vprašanja treba iskati v zakonodaji EU, in sicer je poleg že omenjene uredbe treba upoštevati še Uredbo št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: izvedbena uredba), ki natančneje določa pravila in pogoje izvajanja uredbe.

Za ta članek je bistvena predvsem druga izjema, to je delo v dveh ali več državah članicah, zato na tem mestu še krajša definicija le-te. Skladno z določbami izvedbene uredbe gre v primeru opravljanja zaposlitve v dveh ali več državah članicah za osebo, ki:

• ohranja dejavnost v eni državi članici in hkrati opravlja tudi ločeno dejavnost v eni ali več drugih državah članicah, ne glede na trajanje ali značaj te ločene dejavnosti;
• nepretrgano opravlja izmenične dejavnosti, z izjemo postranskih dejavnosti, v dveh ali več državah članicah ne glede na pogostost ali rednost menjavanja.

Tako v primeru napotitve kot tudi v primeru dela v dveh ali več državah članicah delavec svojo vključenost v ustrezen SSV dokazuje z obrazcem A1, ki je dokument, ki potrjuje, da se za delavca še naprej uporabljajo predpisi o socialni varnosti držav članic, kjer je sicer vključen v SSV (čeprav v času napotitve ali dela v drugi državi članici, svojega dela ne opravlja v tej državi). Ne glede na to, da delavec v obeh primerih pridobi obrazec A1, je postopek pridobivanja le-tega različen glede na to, za katero izjemo gre.

Upoštevajoč zgoraj navedeno, v postopku od same določitve zavezanca za prijavo delavca v socialno zavarovanje in vse do (neutemeljene) izdaje obrazca A1 omenjenim delavcem, vidim več pravno spornih elementov, predstavljenih v nadaljevanju. Svoj prispevek za večjo preglednost in razumevanje delim na posamezne razdelke; da si je lažje predstavljati, kako v teh situacijah ravnajo druge države članice, pa za vsako posamezno obravnavano problematiko predstavim še njeno primerjalno pravno ureditev v zakonodajah nekaterih drugih držav članic⁵.

Določitev zavezanca za prijavo v socialno zavarovanje

Skladno z ZMEPIZ-1⁶ so zavezanci za vlaganje prijav pravne ali fizične osebe, ki v skladu z ZMEPIZ-1 vlagajo prijave v zavarovanje, odjave iz zavarovanja in spremembe med zavarovanjem. To so po določbah ZMEPIZ-1 delodajalci, ki omenjeno izvedejo za vsakega delavca v delovnem razmerju. Skladno z navedenim torej za slovenske delavce, zaposlene pri slovenskih delodajalcih, velja, da jih ob sklenitvi oziroma ob prenehanju delovnega razmerja v zavarovanje prijavijo oziroma iz njega odjavijo njihovi delodajalci. Administrativno breme storitve v zvezi z vključitvijo (slovenskega) delavca v zavarovanje zakonodajalec torej v celoti nalaga (slovenskemu) delodajalcu.

Nasprotno pa ZMEPIZ-1 v posebnem členu izrecno določa, da »osebe, zaposlene pri tujem delodajalcu, zase vlagajo prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem⁷«. Zakonodajalec je tako administrativno breme urejanja zavarovanja (slovenskih) delavcev tujih delodajalcev prevalil neposredno na delavce, ki morajo sami poskrbeti za pravočasno in pravilno vključitev v zavarovanje. Pa je tako razlikovanje utemeljeno in zakonito?

Delovna razmerja z mednarodnim elementom, kakršen je tudi (zgornji) primer, ko je slovenski državljan, zaposlen pri delodajalcu iz druge države članice, vendar pa delo v celoti opravlja v Sloveniji, z vidika vključitve v (ustrezen) SSV, ureja zakonodaja EU, tj. prej omenjeni uredba in izvedbena uredba. Uredbe so pravni akti, ki se takoj po začetku svoje veljavnosti v celoti neposredno in enotno uporabljajo v vseh državah EU. Državam članicam jih ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo, da bi bila zanje zavezujoče, pač pa so njihovo vsebino dolžne spoštovati avtomatično, pravice in obveznosti gredo subjektom neposredno na njihovi podlagi. Upoštevajoč navedeno, je toliko bolj pomembna določba izvedbene uredbe, ki določa, da »delodajalec, ki ima svoj statutarni sedež ali poslovno enoto zunaj pristojne države članice, izpolnjuje vse obveznosti iz zakonodaje, ki se uporablja za njegove zaposlene delavce, zlasti obveznost plačevanja prispevkov, ki jih ta zakonodaja določa, kot če bi imel svoj statutarni sedež ali poslovno enoto v pristojni državi članici⁸«. Ali z drugimi besedami: če bi imel tuj delodajalec svoj statutarni sedež ali poslovno enoto v Sloveniji, bi moral sam prijaviti svoje delavce v zavarovanje, kot to za slovenske delodajalce določa ZMEPIZ-1. Kako je torej mogoče, da slovenski zakonodajalec kljub načeloma neposredno uporabljivim določbam izvedbene uredbe kot primarnega pravnega reda, ki se uporablja v Sloveniji, administrativno breme prijave v zavarovanje oziroma odjave iz zavarovanja v celoti vali na (slovenskega) delavca?

Da ne gre zgolj za pomoto oziroma manjšo nepravilnost, ki jo je slovenski zakonodajalec nehote spregledal, pač pa za trdno zakoreninjeno prakso, poleg predmetne (sporne) zakonodaje, ki je v veljavi že dve desetletji⁹, priča tudi gradivo, tj. Usmeritve za enotno uporabo določb zakonodaje Republike Slovenije¹⁰, ki je javno objavljeno na spletnih straneh ZZZS in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ki se uporablja od 1.10. 2017¹¹ (v nadaljevanju: usmeritve). Predmetne usmeritve, pod katerimi so kot avtorji navedeni ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ministrstvo za finance in ministrstvo za zdravje, v 8. točki Zavezanci za vložitev prijave in dokazila, v celoti povzemajo zgoraj navedeno določbo izvedbene uredbe, hkrati pa praktično brez pomisleka ali sramu s protivnim veznikom vendar kategorično zanikajo njeno uporabo z obrazložitvijo, da »je v slovenski zakonodaji kot zavezanec za prispevke določen zavarovanec, ker v teh primerih delodajalec ni plačnik davka in ne more biti zavezanec za vložitev prijave v zavarovanje in za plačilo prispevka«. Iz navedb usmeritev torej jasno izhaja, da se državni organi sicer dobro zavedajo, da bi ob doslednem spoštovanju pravnega reda EU slovenska zakonodaja morala biti drugačna oziroma spremenjena, a očitno dajejo prednost in se ravnajo po notranji zakonodaji, čeprav jo uredba, na katero se državni organi v smernicah sklicujejo, de facto razveljavlja. Izvedbena uredba seveda predvideva tudi izjemo od omenjenega splošnega pravila, da je zlasti za plačevanje prispevkov za socialno varnost (v nadaljevanju: PSV) zavezan tuj delodajalec, saj dopušča možnost¹², da bi delavci po sporazumu z delodajalcem (ne pa avtomatično!) lahko izpolnjevali delodajalčevo obveznost plačevanja PSV, kar pa še vedno ne bi vplivalo na osnovne obveznosti delodajalca. Čeprav je evropska oziroma primarna ureditev glede zavezanca za plačilo PSV več kot očitno jasna, usmeritve povsem ravnodušno razložijo, da način plačevanja PSV, ki ga izvedbena uredba sicer res navaja (šele) kot izjemo, v slovenski zakonodaji (pač) predstavlja (kar) osnovno pravilo, saj je delavec kot zavarovanec zavezanec za plačilo vseh PSV.

Še bolj kot v teoriji pa zadeva postane zanimiva v praksi. Namreč, da bi se delavec veljavno in uspešno prijavil v zavarovanje (kot mu veleva in nalaga slovenska zakonodaja), mora svoji vlogi, ki ji bo kot dokaz sklenjenega delovnega razmerja že priložil z obeh strani podpisano pogodbo o zaposlitvi, nujno priložiti tudi pooblastilo¹³ (tujega) delodajalca v izvirniku, s katerim mu le-ta prijavo sploh dovoljuje (čeprav bi na podlagi in pravilni uporabi zgoraj navedenih uredb to pravzaprav moral izvesti on sam). V obrazcu M1¹⁴, ki ga mora delavec izpolniti, da bi se prijavil v zavarovanje, mora delavec namreč kot zavezanca res navesti svojega delodajalca, a iz napačnih razlogov. Torej ne zato, ker bi bil delodajalec (dejansko) zavezanec za prijavo v zavarovanje in plačilo PSV (kar bi bilo pravilno), pač pa zgolj za statistične namene, da mu ZZZS dodeli t. i. evidenčno registrsko številko zavezanca, da postane t. i. »evidenčni zavezanec«, saj kot (zmotno in zavajajoče) navajajo usmeritve, tak delodajalec dejansko ni niti zavezanec za prijavo niti zavezanec za PSV, ampak je dejanski zavezanec zavarovanec (delavec) sam¹⁵. Torej ne samo, da je slovenski zakonodajalec v nasprotju z zakonodajo EU administrativno breme prijave v zavarovanje delavca, zaposlenega pri tujem delodajalcu, naložil delavcu kot šibkejši stranki; to njegovo (neupravičeno naloženo) obveznost mu dodatno ZZZS otežuje še s tem, da mu nalaga obveznost pridobitve in predložitve ustreznega delodajalčevega pooblastila v izvirniku.

V okviru primerjalnega prava je zgoraj opisani (avtomatični) prenos obveznosti prijave v obvezno zavarovanje in plačevanje PSV z delodajalca na delavca edinstven primer, saj so ostale obravnavane države EU spoštovale ustrezne določbe izvedbene uredbe in predmetno obveznost naložile tujim delodajalcem. S tem so se tudi izognile neutemeljenemu razlikovanju med domačimi delavci, zaposlenimi pri domačem oziroma tujem delodajalcu.

Izdaja obrazca A1 za delo v dveh ali več državah

Da bi se delavec uspešno vključil v socialno zavarovanje, mora pri izpolnjevanju obrazca M1 navesti tudi ustrezno zavarovalno podlago, po kateri bo vključen v socialno zavarovanje. Če bo pomoč poiskal na spletni strani ZZZS, bo ugotovil, da med nekaj različnimi zavarovalnimi podlagami, ki jih ZZZS predvideva za osebe, ki so zaposlene v drugi državi članici, zanj pride v poštev le ena, in sicer zavarovalna podlaga 114 - zaposlitev po pogodbi s tujim delodajalcem iz druge države članice EU, ko zavarovanec opravlja delo v Republiki Sloveniji. Nadalje ZZZS podrobneje obrazloži lastnosti zavarovanca, zavarovanega po tej zavarovalni podlagi, ki so:

• sedež delodajalca je v drugi državi članici EU, EGP ali Švici
• delo se opravlja v Republiki Sloveniji,
• zavarovanje v Republiki Sloveniji do polnega delovnega časa ali za polni delovni čas.

Že zaradi same definicije zavarovalne podlage 114 in poudarjene lastnosti zavarovanca, da le-ta delo (v celoti) opravlja v Republiki Sloveniji, bo delavec presenečen ugotovil, da mora svoji prijavi, če se želi uspešno vključiti v zavarovanje, obvezno priložiti tudi izpolnjen vprašalnik¹⁶ za izdajo obrazca A1 po 13. členu uredbe (v nadaljevanju: vprašalnik), torej členu, ki ureja sočasno izvajaje zaposlitve v dveh ali več državah članicah. Takoj se postavi vprašanje, zakaj je vprašalnik, ki temelji na 13. členu uredbe, sploh potreben, če pa dejstvo, da bo delavec delo opravljal le v eni državi, to je Sloveniji, jasno in nedvoumno izhaja tako iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem, kot tudi iz definicije zavarovalne podlage, na uporabo katere napotuje sam ZZZS in v zvezi s katero ZZZS med lastnostmi zavarovanca poudari, da le-ta delo opravlja v Sloveniji in je v Sloveniji (lahko) zavarovan za polni delovni čas. Če torej delo opravlja v celoti v Sloveniji in se za delavca torej uporabi osnovno pravilo uredbe (delavec je vključen v SSV v državi, kjer se zaposlitev izvaja), kakšen je potem namen izpolnjevanja tega vprašalnika? Najbrž ne izdaja obrazca A1, saj se po njegovi definiciji le-tega izdaja zgolj v primeru izjem, ki jih predvideva uredba z namenom, da delavec v času, ko opravlja delo v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer je vključen v SSV, dokazuje svojo vključenost v ustrezen SSV?

Pač. Čeprav se ob vsem napisanem oziroma prebranem sliši neverjetno, je ravno to razlog. Zaradi stališča, navedenega v uvodu, je delavec dolžan izpolniti tudi ta vprašalnik, ZZZS pa mu (avtomatično) izda obrazec A1 za delo v dveh državah članicah, saj delavec zaradi tujega delodajalca, ki ga bo najbrž, tako vsaj predvideva ZZZS, zagotovo nekajkrat obiskal za kakšen sestanek, delo opravlja v vsaj dveh državah članicah. Tudi če odmislimo vse že napisane argumente, zakaj se obravnavani delavec ne šteje za osebo, ki delo opravlja v dveh ali več državah članicah, je stališče ZZZS že zaradi same definicije opravljanja dela v dveh državah članicah, kot jo vsebuje izvedbena uredba in ki je merodajna za vse države članice, zmotno, saj t. i. postranske dejavnosti ne morejo predstavljati dela v dveh ali več državah članicah. Skladno s praktičnim vodnikom: za zakonodajo, ki se uporablja v Evropski uniji, Evropskem gospodarskem prometu (EGP) in Švici¹⁷ (v nadaljevanju: vodnik) so postranske dejavnosti tiste, ki so sicer stalne, vendar zanemarljive v smislu časa in ekonomske donosnosti. Kot kazalnik vodnik priporoča, da se kot postranske dejavnosti štejejo tiste dejavnosti, ki:

• zavzemajo manj kot pet odstotkov delavčevega rednega delovnega časa in/ali
• zavzemajo manj kot pet odstotkov delavčevega skupnega dohodka,
• so podpornega značaja, ki niso samostojne, se izvajajo od doma ali v povezavi z glavno dejavnostjo.

Vodnik v tej zvezi izrecno navaja, da se oseba, ki opravlja »dejavnosti postranskega pomena« v eni državi članici in dela tudi v drugi državi članici, ne more šteti za osebo, ki običajno opravlja dejavnost v dveh ali več državah članicah, in zato ni zajeta v 13. členu uredbe. V takem primeru se za določitev zakonodaje, ki se uporablja, oseba obravnava kot oseba, ki opravlja dejavnost zgolj v eni državi članici, v primeru našega delavca je to Slovenija. Ergo: tudi morebitni sestanki pri tujem delodajalcu nekajkrat na leto, na katere se sklicuje ZZZS, ne morejo biti razlog, da se delavec šteje za nekoga, ki delo opravlja v dveh ali več državah članicah. Na kakšni podlagi torej ZZZS (lahko) zaključuje, da gre v navedenih primerih za delo v dveh državah članicah EU?

Primerjalno pravne ureditve EU omenjenih situacij ne pojmujejo kot delo v dveh ali več državah članicah, zato delavcem obrazca A1 ne izdajajo, kaj šele, da bi ga izdajale avtomatično ob vsaki prijavi v zavarovanje. Skladno z navedenimi primerjalno pravnimi ureditvami so delavci, ki delo opravljajo v svoji domovini, ki pa ni hkrati tudi država sedeža njihovega delodajalca, seveda lahko napoteni na delo v tujino. Nasprotno pa je (vsaj še marca 2020) stališče slovenskega ZZZS (bilo), da ker je tak delavec zaposlen v dveh ali več državah članicah, ne more biti napoten, saj obrazec A1 že ima in ga torej ne more pridobiti (še) za napotitev. Četudi bi bilo stališče ZZZS, torej da gre v obravnavanem primeru za delavca, ki delo opravlja v dveh ali več državah članicah (recimo v Sloveniji, Nemčiji in Španiji), pravilno (pa ni), razlaga, da tak delavec ne more biti napoten v neko četrto državo članico (npr. v Avstrijo) pravno ne more vzdržati. Bistveni razlogi so:

• uredba predvideva dve izjemi od osnovnega pravila, in sicer napotitev (12. čl.) in delo v dveh ali več državah članicah (13. čl.), ki se med seboj bistveno razlikujeta; v primeru napotitve delavec začasno omejen čas neprekinjeno opravlja delo na območju države, ki ni država, v kateri običajno dela (z napotitvijo spremeni torej običajen kraj opravljanja svojega dela), medtem ko v primeru dela v dveh ali več državah članicah, delavec običajno hkrati ali izmenično za isto podjetje/delodajalca ali za različna podjetja/delodajalce opravlja eno ali več ločenih dejavnosti v dveh ali več državah članicah na podlagi ene ali več pogodb o zaposlitvi,
• v primeru obeh izjem gre z delovnopravnega vidika za dve popolnoma drugačni dejanski stanji ter
• za vsako od izjem izvedbena uredba predvideva obrazec A1, s katerim delavec dokazuje svojo vključenost v ustrezen SSV. Res je, da se oba dokumenta imenujeta enako, vendar se izdajata po različnih pravnih podlagah.

Ravno zato, ker delavec, ki delo opravlja v dveh ali več državah članicah (Slovenija, Španija, Nemčija) in mu je na podlagi te izjeme izdan obrazec A1, z napotitvijo spremeni svoj delovnopravni položaj in kraj opravljanja dela (tj. iz države članice, kjer običajno opravlja svoje delo, za začasno omejen čas odide neprekinjeno opravljat delo v državo članico, ki ni država, kjer sicer opravlja svoje delo, tj. Avstrija), (lahko) izpolni (tudi) pogoje za izdajo obrazca A1 na podlagi izjeme napotitve. Seveda hkrati ne bosta veljala oba obrazca A1, ampak bo v času napotitve veljal samo obrazec A1, izdan zaradi napotitve. Obrazec A1 za delo v dveh državah članicah (Slovenija, Španija, Nemčija) delavec namreč v času napotitve sploh ne bo več potreboval, saj bo določen čas neprekinjeno delo opravljal v Avstriji in bo le avstrijskim organom z obrazcem A1 za napotitev dokazoval, da je v SSV vključen v Sloveniji. Če pa se bo iz Avstrije morda kdaj odpravil še v kakšno drugo državo (lahko tudi Španijo ali Nemčijo), se bo štelo, da je na službeni poti. Kako se v takšnem primeru dokazuje vključenost v ustrezen SSV, je že popolnoma drugo vprašanje, ki bi lahko bilo predmet ločenega članka.

Izdaja obrazca A1 za delavce

Ne glede na vse zgoraj navedeno, pa so v praksi že v letu 2019 zaposleni na ZZZS pod točko 3. izdanega obrazca A1, ki se glasi Potrditev vašega (delavčevega) statusa, za v tem članku obravnavane primere ročno, z nalivnim peresom začeli dopisovali dodatno točko 3.12., ki se glasi Zaposlena/samozaposlena oseba, ki dela v državi iz točke 2.1. Tako se je v praksi dogajalo, da je delavec po celotnem administrativnem in pravno spornem postopku v roke prejel obrazec A1, ki je potrjeval njegov status dvakrat, in sicer kot delavcu, ki dela v dveh ali več državah članicah, in kot delavcu, ki delo opravlja v državi iz točke 2.1. Kakšen ima torej (dejansko) status delavec, ki dela v Sloveniji, za tujega delodajalca? Ali bi tuj organ tak obrazec A1 sploh štel za verodostojnega ali bi od ZZZS zahtevali dodatna pojasnila? Ali je bila morda ta zmeda le posledica ugotovitve ZZZS, da tak delavec pač ne more šteti za delavca, ki delo opravlja v dveh ali več državah članicah? Kakor koli, točka 3.12. je bila začetek leta 2020 dejansko vnesena v obrazec A1 in je ni več treba dopisovati z roko. Glede vključitve točke 3.12. v obrazec A1 glede na primerjalno pravne ureditve Slovenija ni izjema, omenjeno točko so v obrazec A1 vključile tudi že nekatere druge države. Bistveno pa se od primerjalno pravnih ureditev razlikuje spodaj opisani postopek, ki ga je v Sloveniji treba izpeljati, da ZZZS izda obrazec A1 z označeno točko 3.12. Presenetljivo je tudi, da so se od vnosa te točke v obrazec A1 dalje vsi delavci, ki delajo v Sloveniji za tujega delodajalca, iz delavcev, ki naj bi delo opravljali v dveh ali več državah članicah, postopoma enostavno prelevili v delavce, ki delo opravljajo (izključno) v Sloveniji. Kako je mogoče, da se ob enakem dejanskem stanju delavcu (na lepem) dodeli drugačen status? Kako je v Sloveniji (takim) delavcem lahko zagotovljena pravna varnost, če ZZZS pri nespremenjenih okoliščinah očitno nepredvidljivo spreminja svoje stališče? In kakšen je sploh namen točke 3.12.?

Točka 3.12. pojasnjuje, da je delavec vključen v SSV v državi, v kateri dejansko dela. Torej zanj velja osnovno pravilo (11. člen) uredbe. Ker gre za osnovno pravilo, delavec načeloma ne potrebuje potrdila, v kateri državi članici je vključen v SSV, saj je vključen v SSV države, kjer hkrati opravlja tudi svoje delo in torej nikoli ne nastopi potreba inšpekcijskim organom dokazovati tega dejstva (čemur je sicer namenjen obrazec A1). Skladno z navedenim do odstopa od tega pravila pride le v primeru obeh izjem, zato izvedbena uredba predvideva izdajo obrazca A1 le za delavce, za katere velja ena ali druga izjema, saj z njim dokazujejo svojo vključenost v SSV ustrezne države. V primerjalno pravnih ureditvah delavci lahko pridobijo obrazec A1 z označeno predmetno točko le, če svojo potrebo po takem obrazcu pristojnemu organu ustrezno pisno utemeljijo in razložijo, to pa je največkrat, če pristojni organi držav članic, kjer ima delodajalec sedež, zahtevajo potrdilo pristojne države članice, kjer je delavec vključen v SSV, da delavec tam plačuje PSV oziroma da posledično delodajalec ni dolžan plačevati PSV oziroma vključiti delavca v SSV v državo članico svojega sedeža.

Glede na navedeno se postavi vprašanje, ali je v Sloveniji izdaja takega obrazca, predvsem avtomatična, sploh smiselna, če gre za osnovno pravilo, in ali ne gre le za nepotrebno administrativno obremenitev ZZZS? In nadalje, kako lahko ZZZS na podlagi vprašalnika, katerega pravna podlaga je 13. člen¹⁸ uredbe, izda obrazec A1 z vsebino, ki se nanaša na osnovno pravilo (11. člen) uredbe? ZZZS namreč kljub vnosu predmetne točke v obrazec A1 samega postopka pridobitve le-tega ni spreminjal in ostaja enak, kot je opisan zgoraj.

Iz vsega zapisanega ne sledi zgolj to, da ZZZS oziroma država zaradi svojih zmotnih zaključkov svojim državljanom za doseganje njihovih osnovnih socialnovarstvenih pravic, kot je vključitev v SSV in posledično socialna varnost, nalaga obveznosti brez ustrezne pravne podlage, pač pa jih z izpolnjevanjem vprašalnika, ki se sploh ne nanaša na njihovo delovnopravno stanje, sili, da neizogibno kršijo še druge svoje zakonske dolžnosti. Delavec namreč mora v postopku prijave v SSV v vprašalniku poleg svojih osebnih podatkov, (še naprej) nujno tudi označiti, da dejavnost istočasno ali izmenično opravlja v dveh ali več državah članicah EU, kar v njegovem primeru nikakor ne drži. Delavec se tako znajde v brezizhodnem položaju, ko mora, da bi se sploh lahko vključil v SSV v Sloveniji, državnemu organu, ki odloča o njegovih pravicah, zavestno posredovati napačne in neresnične podatke, s čimer pa nujno krši svojo splošno dolžnost v upravnem postopku oziroma pred upravnimi organi govoriti resnico skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku¹⁹. Da je mera polna, ZZZS nato:

• delavcu izda obrazec A1, katerega vsebina, logično, ni enaka podatkom, ki jih je delavec navedel v vprašalniku,
• obrazec A1 izda na napačni pravni podlagi in popolnoma neodvisno od tega, ali bo delavec ta obrazec A1 kdaj potreboval ali ne.

Koronakriza in mačehovski odnos Slovenije

Dokaz, da matična država te delavce obravnava diskriminatorno, je tudi interventna zakonodaja, sprejeta v času razglašene epidemije novega koronavirusa z namenom, da bi delavcem in delodajalcem pomagala prebroditi krizo. Ker je bilo na to temo povedanega že veliko, na tem mestu o tem le to, da tuji delodajalci in njihovi delavci v času koronakrize niso bili upravičeni do nobene državne pomoči, pa čeprav bi država posredno s tem pomagala k ohranitvi zaposlitve in lažji prebroditvi težkih časov (tudi) svojim državljanom, delavcem, ki svojo dohodnino in PSV redno plačujejo v slovensko državno blagajno. Čeprav je bila država na predmetno stanje večkrat opozorjena, ne kaže, da bi navedenim pomislekom in kritikam prisluhnila, se zganila in popravila svoje napake vsaj na tem področju (če je že odprava zgoraj omenjenih nezakonitosti očitno ne zanima).

Ne. Gluha država jim je s sprejetjem PKP 5²⁰ ponovno gladko obrnila hrbet, saj jim kljub njihovemu marljivemu plačevanju davkov in prispevkov v državno blagajno ni namenila ene same pomoči (npr. povračilo stroškov nadomestila zaradi višje sile – nega in varstvo otroka, koriščenje treh dni bolniškega nadomestila brez potrdila zdravnika, …). Raje jih je prepustila na milost in nemilost njihovim delodajalcem oziroma samim sebi, s čimer je marsikateremu izmed njih, očitno brez slabe vesti, zadala dokončni šah mat.

Opombe:
¹ Do 1. 10. 2017, ko je prišlo do spremembe zavarovalnih podlag, so bili ti delavci zavarovani na podlagi 008.

² Uraden opis zavarovalne podlage 114, ki ga je v pojasnilu oznak vrst zavarovanj podal ZZZS, se glasi: Zaposlitev po pogodbi s tujim delodajalcem iz druge države članice EU, ko zavarovanec opravlja delo v Republiki Sloveniji.

³ Točka 2.1. določa državo, katere zakonodaja se v konkretnem primeru uporablja, torej Slovenije.

⁴ Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (Uradni list RS, št. 10/17)
⁵ Primerjalna pravna ureditev v naslednjih državah članicah EU: Madžarska, Hrvaška, Avstrija, Slovaška in Češka.

⁶ Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 111/13 in 97/14)

⁷ ZPEPIZ-1, 34 čl.

⁸ Izvedbena uredba, I. odstavek 21. člena

⁹ ZMEPIZ (Uradni list RS, št. 81/00) se je od svoje uveljavitve dalje večkrat spremenil, a sporna določba kljub uveljavljeni EU-zakonodaji oziroma uredbi iz leta 2004 vztraja v svoji sicer spremenjeni, a vsebinsko smiselno enaki obliki še danes.
¹⁰ Sočasne zaposlitve in samozaposlitve – izvajanje obveznih socialnih zavarovanj na podlagi uredbe (ES) 883/2004 in uredbe 876/2009, usmeritve za enotno uporabo določb zakonodaje Republike Slovenije, Ljubljana, marec 2017

¹¹ Od 1. 10. 2017, ko so bile tudi spremenjene zavarovalne podlage nekaterih kategorij delavcev, med drugim tudi slovenskih delavcev, zaposlenih pri tujem delodajalcu, in sicer iz zavarovalne podlage 008 v zavarovalno podlago 114

¹² II. odstavek 21. člena izvedbene uredbe: »Delodajalec, ki nima poslovne enote v državi članici, katere zakonodaja se uporablja, in zaposleni delavec se lahko dogovorita, da slednji v imenu delodajalca izpolnjuje njegove obveznosti v zvezi s plačevanjem prispevkov, kar pa ne vpliva na osnovne obveznosti delodajalca. Delodajalec o takem dogovoru obvesti pristojnega nosilca te države članice.«

¹³ Na tej točki vse druge priloge, ki jih delavcu (neutemeljeno) nalaga zakonodaja za uspešno prijavo v obvezno zavarovanje, še pustimo ob strani, saj bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju.

¹⁴ Obrazec M1: Potrdilo o prijavi podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za primer brezposelnosti.

¹⁵ Usmeritve, točka 1.2 Pravilo za registracijo zavezanca

¹⁶ Vprašalnik za izdajo obrazca A1 po 13. členu uredbe ES 883/2004 ter 14. in 16. členu Uredbe 987/2009 (določitev zakonodaje, ki se uporablja v primeru sočasnega dela ali dejavnosti v dveh ali več državah članicah EU)
¹⁷ Praktični vodnik; Zakonodaja, ki se uporablja v Evropski uniji, Evropskem gospodarskem prometu (EGP) in Švici, Evropska komisija, december 2013
¹⁸ Pravna podlaga sta tudi 14. in 16. člen izvedbene uredbe, ki pa se oba nanašata na izdajo obrazca A1 v primeru dela v dveh ali več državah članicah.

¹⁹ Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13)

²⁰ Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic covida-19 (Uradni list RS, št. 152/20)