TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je tožeča stranka: E. d.d., L., lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi na A. ulici; ID znak 0000-1475-1.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 4.784,75 in stroške postopka pred sodiščem druge stopnje v znesku 1.338,10 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

SPZ kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest (drugi odstavek 43. člena SPZ). Tožeča stranka bi tako morala izkazati, da je za zatrjevano posest imela tudi pravno podlago (pravni naslov za pridobitev lastninske pravice), česar pa ni niti konkretno trdila. S trditveno in dokazno podlago ji torej ni uspelo izkazati ne lastniške posesti (prvi odstavek 27. člena SPZ) in tudi ne dobrovernosti (28. člen SPZ), saj je posest (po SPZ) dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tudi če bi ob uporabi določbe drugega odstavka 269. člena SPZ šteli, da je v konkretnem primeru priposestvovalna doba iztekla z dnem uveljavitve SPZ, tožeče stranke tudi ni mogoče šteti kot dobroverne posestnice v smislu določil ZTLR, saj bi moralo njeno prepričanje, da je lastnica stvari, ki jo ima v posesti, temeljiti na ustrezni pravni podlagi, ki pa je ni z ničemer izkazala.