TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje glede druge tožene stranke razveljavi in zadeva v zvezi s plačilom sodne takse za sodbo Pg 115/2019 z dne 25. 11. 2019 v tem obsegu vrne v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in glede prve tožene stranke sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik (v levem zgornjem kotu, pod navedbo sodišča in nad podatki, ki opredeljujejo predmetni spor) naveden le eden od tožencev, ki so v sporu navadni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga vsem tožencem. Dejstvo je, da se naslovnik plačilnega naloga lahko odloči, da z opustitvijo plačila sodne takse procesno ne bo (več) aktiven, kar pa ne more imeti za posledico fikcijo umika pritožbe tudi za ostale tožence. Da to velja celo za enotne sospornike, je VS RS zavzelo stališče v odločbi III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. Na raztezanje sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (fikcija umika pritožbe) na drugega toženca ne vpliva niti okoliščina, da je bil sporni plačilni nalog, ki je bil naslovljen (le) na prvo toženko, vročen skupnemu pooblaščencu tožencev. Velja sicer, da je vročitev opravljena osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (sedmi odstavek 142. člena ZPP), vendar ni mogoče sprejeti stališča, da je (zaradi tega) poleg prve toženke taksni zavezanec tudi drugi toženec. Slednji namreč v skladu s prvim in četrtim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bil pozvan na plačilo sodne takse niti opozorjen na posledice njenega neplačila.