TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D. in E. E. ter državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene.

Ustavno sodišče je že v odločbi Up-2094/06 izrecno izpostavilo, da obrazložena pobuda policije in predlog državnega tožilstva preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da utemelji obstoj zakonskih razlogov za uvedbo ukrepa (odreditev hišne preiskave), zato bi moral preiskovalni sodnik v predmetni kazenski zadevi v odredbah za hišne preiskave navesti konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da so osumljenci storili kaznivo dejanje tihotapstva. Pritožnica se sklicuje na v času izdaje odredb za hišne preiskave veljavno sodno prakso, vendar pa s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up-1006/13 ocenjevalo (ne)ustreznost obrazloženosti odredb za hišno preiskavo z dne 15. 12. 2009 in 16. 12. 2009, ki sta bili torej izdani v časovno primerljivem obdobju kot odredbe v predmetni kazenski zadevi oziroma, "v skladu s tedaj obstoječo sodno prakso" ter presodilo, da nista izpolnjevali ustreznega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Tudi okoliščina, da je bil preiskovalni sodnik, ki je izdal sporne odredbe, natančno seznanjen z vsebino že pridobljenih dokazov, pravilnih zaključkov izpodbijanega sklepa ne more omajati. Namen obrazložitve sodne odredbe je v tem, da se lahko z naknadno kontrolo preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave (odločba Up-1006/13), česar pa, zaradi pomanjkljivosti obrazložitve, obravnavane odredbe za hišno preiskavo ne omogočajo.