TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe plačati njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.727,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Sodišče mora presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega, sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani.

Ustava prepoveduje retroaktivno učinkovanje pravnih predpisov. To načelo zavezuje tudi sodišče pri razlagi pravnih norm. Sodišče lahko pomen določenega pravnega pravila, ki ga mora uporabiti na določeno dejansko stanje, razlaga glede na razvoj pravne znanosti in spremenjene družbene razmere ter tako v določeni meri tudi upošteva razloge, ki so zakonodajalca vodili pri pripravi nove zakonodaje. To velja zlasti takrat, ko je nova zakonska ureditev le dekleratorne narave in pomeni zakonsko ureditev stališč, ki so se v sodni praksi pri uporabi določenega (prej veljavnega) pravnega pravila že oblikovala. Po prepričanju višjega sodišča pa ne sme z razlago zakonske norme priti do takšnega pomena, ki bi, če bi jo sprejel zakonodajalec, pomenila nedovoljeno retroaktivno veljavnost zakona.

Iz sprejetega 62. člena ZPOmk-1 je jasno izhajalo, da zakon ni uredil celotnega sklopa odškodninskega prava v primeru kršitev pravil konkurence, temveč le tisto, kar pomeni posebno ureditev. Zato je po prepričanju višjega sodišča treba upoštevati, da je bilo zadržanje teka zastaralnega roka iz razloga postopka pred Uradom določeno šele z ZPOmK-1, vendar ta določba ni bila posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK ali ZPOmK), niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. Po prepričanju višjega sodišča gre za spremembo (dograditev) prej obstoječega sistema odškodninskega varstva. Pritožbeno ponujena razlaga določb ZOR za konkretno pravno razmerje, ki je imelo ob začetku veljavnosti ZPOmK-1 celo že naravo dokončanega dejanskega stanu, bi zato po prepričanju višjega sodišča pomenila razlago, ki bi imela učinke retroaktivnosti, zato je nedopustna.

Postopek pred Uradom oziroma rečeno natančneje pritožničina aktivnost pri Uradu ni dejanje v smislu 365. člena OZ oziroma 388. člena ZOR. Postopek pred Uradom namreč ni namenjen ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi terjatve. Pravno odločilno je namreč le upnikovo dejanje pred pristojnim organom.

Pojem nepremagljivih ovir iz 383. člena ZOR je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti v vsaki zadevi posebej. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Ustavno sodišče je navedlo, da ni stvarno pričakovanje, da bo posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega razmerja (npr. za sprejem v državljanstvo; v času, ko se brani pred kazensko obtožbo neupravičene proizvodnje z mamili), hkrati zoper njo vodil odškodninsko pravdo zaradi plačila škode, ki jo posameznik pri tem utrpi.

Pritožnica je imela ves čas realno možnost, da vloži odškodninski zahtevek neodvisno, ali je/bi bil postopek pred Uradom začet ali ne (stand-alone tožba; to velja še danes). ZVK odškodninskega varstva ni pogojeval s predhodnim upravnim postopkom pred Uradom. Prav nasprotno, pravno varstvo je bilo v ZVK uresničeno na več načinov (kazenskopravno, upravnopravno in civilnopravno varstvo) in zanj so skrbeli različni organi. Pritožničinega položaja ni enačiti s položajem »izbrisanih« v njihovem prizadevanju za priznanje pravnega položaja in škode zaradi ravnanja države.

Nepremagljive ovire iz 383. člena ZOR nujno zajemajo tiste okoliščine, ki ne izvirajo iz sfere upnika – okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katero stranka ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine opravičujejo upnikovo pasivnost. Te ovire niso nujno le dejanske narave, lahko so tudi pravne narave. Vendar ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da bi domnevno oteženo pravdanje, potencialno večletni postopek, ki bi bil za tožečo stranko drag, pomenil tako oviro. Dokazno zahteven postopek ni ovira za dostop do sodišča ali ovira na strani sodišča.