TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugotovitev izvedenca, da naj pokojnik ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine ter pomena sklenjenega pravnega posla, (tudi približno) ni argument za obstoj zgolj omejene (delne) poslovne sposobnosti. Morebitnega „delnega“ razumevanja pomena pravnega posla ne gre (enostavno, kot to očitno meni pritožba) enačiti z delno (omejeno) poslovno sposobnostjo. Za takšno presojo je pomembno zgolj, ali je sposobnost razumevanja določenega posla celostna (polna) ali ne.

Pritožbeno naziranje, da tožniki za uveljavljanje izbrisne tožbe niso aktivno legitimirani, ker kot dediči po pokojnem na predmetnem premoženju upravičenj pred tem niso pridobili (imeli), ne drži. Tožniki, ki „nastopajo“ kot dediči (torej pravni nasledniki) pokojnega, bodo na podlagi uspeha v tej pravdi dosegli, da bo nepremično premoženje „vrnjeno“ v njegovo zapuščino, na kateri bodo lahko (šele) v nadaljevanju uveljavljali svoja dedno-pravna upravičenja. S tem pa je podan tudi njihov interes za uveljavljanje zahtevkov (in s tem tudi izbrisne tožbe v skladu z 243. členom ZZK-1), ki jim je sodišče prve stopnje ugodilo.

V konkretnem primeru je neustrezno tudi sklicevanje na neobstoj dobre vere kot pogoja za uspešno uveljavljanje neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice. V tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 je za uspešno uveljavljanje izbrisne tožbe res predviden pogoj slabovernosti pridobitelja, a se ta navezuje na drugi odstavek istega člena in je namenjen varstvu tretjih dobrovernih oseb. Vprašanje (ne)dobrovernosti je torej relevantno le glede nadaljnjih in ne neposrednih pridobiteljev (kot je toženec).