TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sta dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

Res je sicer, da se je oškodovanec kot tožeča stranka v citirani pravdni zadevi zavezal umakniti kazensko ovadbo zoper oba obdolženca, vendar natančno branje zapisa te sodne poravnave pokaže, da pa oškodovanec v tej sodni poravnavi ni umaknil predlog za pregon, temveč se je k temu le zavezal, česar pa v nadaljevanju, kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, ko je 16. 3. 2017 znova prišlo do storitve identičnega kaznivega dejanja na njegovo škodo s strani obd. J. B., ni storil. Zato je navajanje pritožbe, da je v citirani sodni poravnavi prišlo do umika predloga za pregon napačno, zaradi česar posledično tudi ni utemeljen pritožbeni razlog o neizpolnitvi procesne predpostavke za obravnavani kazenski postopek, zato sodišče tudi ni kršilo kazenski zakon iz 3. točke člena 392 ZKP in 5. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

Oškodovanec je ves čas postopka, torej od podaje kazenske ovadbe dalje zatrjeval, da se je ta dogodek zgodil v začetku avgusta 2016 okoli 13.00 ure, kar je povzel tudi državni tožilec v obtožni akt in prvo sodišče v izpodbijano sodbo, ki je tudi ustrezno raziskalo čas storitve kaznivega dejanja, zlasti s prisotnostjo obdolženke na njenem delovnem mestu v tem obdobju, zato je takšen zapis glede časa storitve kaznivega dejanja v sodbenem izreku pod točko I) zadosten in v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni pomanjkljiv do te mere, da obdolženki ne bi bila omogočena ustrezna obramba, kot to neutemeljeno trdi pritožba, ki je bila ves čas tudi aktivna v dokaznem postopku.

Ni mogoče sprejeti teze pritožbe, da v obravnavanem primeru ni šlo za resno grožnjo, ker naj bi oškodovanec govoril le o razburjenosti, ne pa o strahu. Sam pojem grožnje namreč ni zamejen le s točno določenimi izrazi posameznika, temveč je obstoj resne grožnje potrebno presojati v povezavi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami konkretnega dogodka, pri čemer pa pritožba tudi selektivno povzema izpoved oškodovanca le z enega naroka glede njegove razburjenosti, spregleda pa, kot je ugotovilo že prvo sodišče, da je oškodovanec na glavni obravnavi (7. 2. 2018, list. št. 67, 2. stran) na vprašanje sodišča določno izpovedal, da mu je obdolženka A. B. grozila, da ga bodo S. in njegovi stolkli, kar je prvo sodišče ob upoštevanju predhodnih nesoglasij obeh družin in večih prijav na ZPIZ ter druge pristojne organe s strani S. B. o oškodovančevi delovni (ne)zmožnosti še dodatno prepričalo v obstoj resnosti groženj, zato je tudi v tem delu pritožbeni očitek o tem, da niso podani znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku člena 135 KZ-1, neutemeljen.

Ne drži, da je prvo sodišče samo skonstruiralo zaključke o oškodovančevem strahu in da tudi medicinska dokumentacija slednjega ni potrdila. Oškodovanec je namreč svoja občutja v obeh dogodkih večkrat natančno pojasnil v vseh fazah postopka, ti občutki pa so se kazali v razburjenosti, strahu in živčnosti, ob tem pa je izpovedal še o siceršnjih odnosih in med obema družinama, tudi o podpisu sodne poravnave v prej navedeni pravdni zadevi, kar naj bi storil prav tako iz strahu.