TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Vrhovno sodišče trditev zagovornice glede izpodbijanja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 ne more

preizkusiti, saj vložnica svojega stališča ne pojasni, z nadaljnjimi stališči zagovornice pa, iz razlogov obrazloženih v nadaljevanju, ni mogoče soglašati.

Glede na to, da je obdolženi za lastno zadovoljstvo do sedaj že trikrat uničil

tuje premoženje, premoženje sovaščanov, je dežurni preiskovalni sodnik, po oceni Vrhovnega sodišča pravilno zaključil, da obstoji realna nevarnost, da utegne na

prostosti s svojim početjem nadaljevati. Zagovornica, ki se s tem ne strinja in navaja, da pripor nima podlage v teži kaznivega dejanja, saj je obdolženec požgal počitniške hiše, v katerih ljudje ne živijo, njegova izjava, da na ta način poteši svoje zadovoljstvo pa kvečjemu priča o njegovem „stanju“, ne pa o njegovi predrznosti, pa ponuja lastno dokazno presojo vpliva teh okoliščin na oceno obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Ta se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, zato zagovornica

nedovoljeno izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti

(drugi odstavek 420. člena ZKP).