TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38111-113/2016/38 z dne 16. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O razmerju med podaljšanjem ODRF (54. člen ZEKom-1) in spreminjanjem ODRF (57. člen ZEKom-1) je sodišče v svoji praksi že pojasnilo naslednje. Postopek v primeru podaljšanja ODRF na predlog njenega imetnika je določen v 54. členu ZEKom-1 kot poseben upravni postopek. Iz primerjave prvega in petega odstavka 54. člena ZEKom-1 v zvezi z 51. členom ZEKom-1 (vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc) in 57. člena ZEKom-1 je razvidno, da sta v teh dveh členih določena dva različna upravna postopka. Toženka lahko namreč na podlagi postopka iz 54. člena ZEKom-1 izda novo ODRF le z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Poseg v materialni del ODRF, tj. njeno spremembo, pa toženki omogoča postopek, določen v 57. členu ZEKom-1, v skladu s katerim lahko toženka spremeni ODRF po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika. Okoliščine in pogoji, predpisani v 54. členu ZEKom-1 za podaljšanje ODRF, so drugačni kot v primeru, ko se ODRF v skladu s 57. členom ZEKom-1 lahko spremeni in se izda nova ODRF, ki je drugačna od prejšnje in s katero se prejšnja odločba razveljavi.

Iz tega sledi, da v konkretnem primeru spreminjanje ODRF po uradni dolžnosti, ki med drugim od toženke terja tudi ustrezno obrazložitev (konkretno katere okoliščine so razlog za spremenjene pogoje iz ODRF in iz katerih razlogov je do njih prišlo ter je terjalo spreminjanje ODRF) in pomeni poseganje v pravnomočno urejeno razmerje, po vsebini ni združljivo s sočasnim podaljševanjem ODRF.

Toženka je v nasprotju z ZEKom-1 združila postopek podaljšanja ODRF, ki ga je sprožil tožnik z vložitvijo ustreznega predloga (kar ni sporno), in postopek spremembe ODRF po uradni dolžnosti oziroma o obojem odločala hkrati.

Konkretno postopanje toženke ni zakonito, ker se pri podaljšanju ODRF v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Podaljšanje je vezano na ustrezno vlogo imetnika – na predlog za podaljšanje (prvi odstavek 54. člena ZEKom-1), torej je vsekakor v dispoziciji imetnika.

Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Zakon tudi izrecno predvideva, da pri spreminjanju ODRF toženka prejšnjo razveljavi (peti odstavek 57. člena ZEKom-1). Gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje.

Vendar pa okoliščine, ki so pomembne v zvezi s časovno veljavnostjo ODRF (53. člen ZEKom-1) in njenim podaljševanjem ter pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri podaljšanju (54. člen ZEKom-1), niso odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti (57. člen ZEKom-1).