TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika izpodbijano sodbo z ostalimi primerjata le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar pa ne predstavlja odločilne okoliščine. Pritožnika bi za ugotovitev kršitve načela enakosti namreč morala izkazati, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine primera sodišče brez utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča sicer odločajo v primerljivih zadevah.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi.

V predmetni zadevi je odvzem predmetov fakultativen, saj za obravnavano kaznivo dejanje ni izrecno predpisan v posebnem delu kazenskega zakonika. Pri odločitvi o tem mora sodišče tako po načelu sorazmernosti upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah poudarilo, da mora sodišče za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov presoditi tako preventivni učinek odvzema kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa ter da zgolj ugotovitev uporabe ali namenjenosti za kaznivo dejanje oziroma nastanka s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 73. člena KZ-1) ne zadošča.