TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki IV. c) izreka spremeni tako, da je druga tožnica le prvi toženki dolžna povrniti pravdne stroške, in sicer v višini 378,41 EUR;

v preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v po njej izpodbijanih, a nespremenjenih točkah II. b), III., IV. a) in IV. č) izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v po njej izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v točkah I., II. a) in IV. b) izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Za civilne sankcije v zvezi s posegi v osebnostno sfero posameznika je nujna predpostavka kršitev njegove osebnostne pravice - v obravnavanem primeru okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe. Slednje sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje kot spoštovanje pravne osebe v družbi oziroma njeno veljavo v očeh drugih. Toda v zadevnem primeru, kjer ne gre za žaljivo obdolžitev objavljeno v medijih oziroma sredstvih javnega obveščanja, pač pa je ta bila podana v posameznih vlogah v prej navedenem pravdnem postopku, kršitev ugleda oziroma dobrega imena druge tožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča ni samoumevna in očitna. Druga tožnica bi zato morala konkretno pojasniti, kako je ravno zaradi spornih navedb v navedenih vlogah trpel njen ugled oziroma dobro ime - torej, kako je bilo z njimi poseženo v tisto osebnostno dobrino, ki ji omogoča, da v družbi opravlja funkcijo, zaradi katere je bila ustanovljena in zaradi katere ji pravni red priznava, da je sama subjekt pravic in obveznosti (t. j. opravljanje pridobitne dejavnosti).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ima vtoževano opravičilo po vsebini reparacijski pomen in je zato ena od predpostavk za utemeljenost tega zahtevka obstoj krivde kršitelja, ter da je za presojo slednjega pri drugi toženki (odvetniški družbi), ki je obravnavani vlogi sestavila in vložila v imenu in za račun prve toženke kot njena pravdna pooblaščenka, odločilno merilo, ali je bilo v času oprave spornega procesnega dejanja očitno, da sodeluje ali pomaga pri strankinem (prvo toženkinem) laganju ali zlorabi pravic - torej, da je vedela, da v imenu in za račun prvo toženke uveljavlja nekaj, kar je laž (v zvezi s čimer je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki).

S tem, ko toženki nista uspeli z dokazovanjem razlogov za izključitev protipravnosti zadevnih spornih navedb (to je, da bi imeli utemeljene razloge za to, da sta verjeli v njihovo resničnost), ne pomeni avtomatično, da je druga toženka vedela, da to, kar je zapisala v obravnavanih vlogah, ni res. Gre namreč za dve različni predpostavki, ki sta potrebni za utemeljenost zahtevka za opravičilo druge toženke in se presojata vsaka posebej. Pri tem obstoj ene (protipravnost navedb) ne pomeni nujno tudi obstaja druge (zgoraj pojasnjene oblike krivde, ki se zahteva za drugo toženko).

Glede pritožbenih navedb, da bo z izvršitvijo sodbe kršena obveznost druge toženke kot pooblaščenke prve toženke, v kolikor ji slednja ne bo dala navodil za preklic spornih trditev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se mandat v nobenem primeru ne more nanašati na očitno protipravna ravnanja.

Nedvomno so zadevne trditve tožene stranke objektivno žaljive, saj gre za očitek storitve kaznivega dejanja, kar je tipična žaljiva izjava, ki posega v čast in dobro ime posameznika.

Za poseg v čast prvega tožnika, ki je fizična oseba, sploh ni potrebno, da bi se s temi očitki razen njega seznanil še kdo drug.

Odvetniški družbi za zastopanje same sebe nagrada ne pripada.