Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila ni bil v neskladju z Ustavo, in zavrnitvi ustavnih pritožb

1821. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila ni bil v neskladju z Ustavo, in zavrnitvi ustavnih pritožb

Številka: U-I-129/13-16,
Up-429/13-18 U-I-138/13-16,
Up-456/13-17

Datum: 4. 6. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Hyundai Avto Trade, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Od­vetniška družba Kljajić, o. p., d. o. o., Izola, na seji 4. junija 2015

Drugi odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo) ni bil v neskladju z Ustavo.

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 210/2012 z dne 14. 2. 2013 v zvezi s sodba­ma Upravnega sodišča št. I U 1737/2011 z dne 21. 2. 2012 in št. I U 1654/2011 z dne 21. 2. 2012 se zavrne.

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 261/2012 z dne 20. 2. 2013 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1655/2011 z dne 3. 4. 2012 se zavrne.

Pobudnica oziroma pritožnica navaja, da je iz tretje države uvažala nova vozila, ki so bila že ob uvozu namenjena za končno prodajo v drugih državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). Uvožena vozila je v Republiki Sloveniji prodala družbi Summit Leasing Slovenija, d. o. o., Ljubljana, ta jih je registrirala, pritožnica pa je kot uvoznica vozil mora­la v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV/06) plačati davek na motorna vozila (v nadaljevanju davek).¹ Po registraciji vozil je pritožnica neuspešno skušala obnoviti postopek registracije in izreči registracijo za nično. Ko so bila registrirana vozila po nekaj dneh odjavljena iz cestnega prometa v Republiki Sloveniji in dobavljena v drugo državo članico, je pritožnica 15. 10. 2007 in 11. 3. 2009 vložila zahtevke za vračilo plačanega davka. Davčni organi in sodišča so njene zahtevke za vračilo davka na podlagi izpodbijanega drugega odstavka 11. člena ZDMV/06 zavrnili, ker so bili do vračila davka upravičeni le davčni zave­zanci, ki so pred prvo registracijo izvozili motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek.

Pobudnica izpodbija drugi odstavek 11. člena ZDMV/06, ki je urejal pravico do vračila plačanega davka, če je davčni zavezanec vozilo pred prvo registracijo dobavil v drugo državo članico EU. Zatrjuje kršitev enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter načela prostega pretoka blaga znotraj EU iz 28. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 - v nadaljevanju PDEU). V zvezi s kršitvijo načela enakosti pred zakonom navaja, da je država neutemeljeno enako obdavčevala začasno registrirana vozila in trajno registrirana vozila, čeprav ti dve skupini vozil nista v primerljivem pravnem položaju. Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah Sta­atssecretaris van Financiën proti L. A. C. van Putten, P. Mooku in G. Frank, C-578/10 do C-580/10, z dne 26. 4. 2012, kjer naj bi SEU zavzelo stališče, da je razlikovanje med začasno in trajno uporabo vozila bistveno za odločitev o skladnosti takšne­ga nacionalnega predpisa z evropskim pravnim redom ter da enačenje teh dveh dejanskih stanj za namene obdavčenja krši načelo prepovedi diskriminacije. V primeru začasno registrira­nih vozil naj povezanost vozil z ozemljem neke države ne bi bila zadostna, da bi upravičevala naložitev davka, ki ga je običajno treba plačati ob registraciji vozila. Pobudnica navaja še, da gre v primerjavi z davčnimi zavezanci, ki so vozilo trajno registrirali v Republiki Sloveniji, za dvojno obdavčitev, saj je moralo biti vozilo kasneje registrirano tudi v drugi državi članici. Meni, da je zakonodajalec z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolni­tvah Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 9/10 - v nadaljevanju ZDMV-C) vzpostavil novo diskriminacijo med vozili, ki so bila registrirana pred uveljavitvijo ZDMV-C, in tistimi, ki so bila registrirana po uveljavitvi ZDMV-C, saj za prva vozila ne predvideva možnosti vračila davka. V zvezi s kršitvijo svobodne gospodarske pobude navaja, da je dvojna obdavčitev vozil poslabšala njen konkurenčni položaj v primerjavi z drugimi prodajalci vozil znotraj trga EU, saj je država favorizirala doma­či trg na škodo trga v drugih državah članicah EU.

Pritožnica hkrati s pobudo vlaga tudi ustavni pritožbi zo­per v izreku navedene sodne odločbe, ker naj še ne bi bile odpravljene posledice protiustavnosti drugega odstavka 11. člena ZDMV/06. Davčni organ ji še vedno ni vrnil plačanega davka, ZDMV-C pa naj bi celo določil, da lahko upravičenec zahteva vračilo davka le v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka. V zvezi s kršitvijo 23. člena Ustave pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do naravnega sodnika, ker pri razlagi 18. člena (prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva), 30. člena (prepoved carin med državami člani­cami) in 63. člena (načelo prostega pretoka kapitala) PDEU ni postavilo predhodnega vprašanja SEU.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-129/13, Up-429/13, U-I-138/13 in Up-456/13 z dne 6. 11. 2014 sklenilo, da ustavni pritožbi sprejme v obravnavo. Sklenilo je tudi, da v obravnavo sprejme pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti dru­gega odstavka 11. člena ZDMV/06. V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo in 109/12 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče pobudo poslalo v odgovor Državnemu zboru. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo Vrhovno sodišče in Finančno upravo Republike Slove­nije, da je ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo.

V odgovoru se Državni zbor strinja z navedbami Vlade, ki so povzete v nadaljevanju, in dodaja, da se stanji začasne in trajne registracije v predmetni zadevi nista toliko razlikovali, da bi zanju zakonodajalec določil drugačno davčno obravnavo. Meni, da 11. člen ZDMV/06 ni bil v neskladju s 14. členom Ustave, zato pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ni utemeljena.

Vlada meni, da pobuda ni utemeljena, in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. V zvezi s kršitvijo enakosti pred zakonom navaja, da je bilo tekom uporabe izpodbijane ureditve v ZDMV/06 ugotovljeno, da pri začasnem uvozu vozil prihaja do različnih dejanskih stanj iz različnih obdobij začasnega uvoza, zato je Vlada z ZDMV-C izpodbijani 11. člen ZDMV/06 nadgra­dila in omogočila podrobnejše razmejevanje obsega obdavčitve glede na obdobje, ko se vozilo nahaja in uporablja na območju Republike Slovenije. Vendar naj s tem ne bi zanikala ustavnosti prvotne rešitve, temveč jo je le nadgradila glede na potrebe pra­kse. Vlada naj od Evropske komisije nikoli ne bi bila opozorjena o morebitni kršitvi predpisov EU v zvezi z 11. členom ZDMV/06, temveč naj bi bil ukrep predlagan na podlagi njene proste pre­soje. Ukrep je bil v zakon vnesen kot olajšava, ki se običajno določa restriktivno. Zato je bil prav z namenom zagotovitve enakopravne obravnave davčnih zavezancev v primerljivem položaju ukrep uveljavljen le za naprej. V zvezi s kršitvijo svobo­dne gospodarske pobude Vlada navaja, da pravni red EU tega davčnega področja izrecno ne ureja, zato obdavčitev motornih vozil ni usklajena in se med državami članicami precej razlikuje. Posledično naj ne bi bilo upravičeno splošno zatrjevanje, da se z obdavčitvijo začasno registriranih motornih vozil poslabšuje konkurenčni položaj zavezanca znotraj trga EU. Vladi se zdijo vprašljiva ravnanja uvoznice, saj bi kot davčna zavezanka gle­de na 11. člen ZDMV/06 morala vedeti, da v primeru začasne registracije vozil in kasnejše dobave teh vozil v drugo državo članico ne bo imela pravice do vračila plačanega davka. Davčna zavezanka naj bi imela možnost, da motornih vozil ne registrira, saj predpisi tega niso zahtevali. V zvezi s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic in kršitvijo pravice do sodnega varstva meni, da »ima Vrhovno sodišče možnost in ne dolžnost postaviti vprašanje Sodišču EU«, kar naj bi med drugim izhajalo tudi »iz sodbe Ustavnega sodišča št. Up-1056/11-15 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13).«

Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana pobudnici, ki je nanju odgovorila. Državni zbor in Vlada naj bi potrdila bistvena stališča in razloge, zaradi katerih je pobudnica vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe in ustavni pritož­bi. Pobudnica meni, da protislovna stališča Državnega zbora o enaki obravnavi različnih dejanskih stanj oziroma različni obravnavi enakih dejanskih stanj ne moreta utemeljiti izpod­bijane ureditve. Državni zbor naj bi si tudi napačno razlagal vsebino odločitve v ustavni pritožbi št. Up-1056/11, saj naj bi bila v primerih, kot je tudi predmetni, postavitev predhodnega vprašanja SEU obvezna.

Pritožnica je vložila ustavni pritožbi zoper sodbi Vr­hovnega sodišča, ki temeljita na stališču, da v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDMV/06, ki je veljal v času vložitve njenih zahtevkov za vračilo davka, pritožnica ni upravičena do vračila davka, ki ga je plačala ob prvi registraciji vozila, čeprav so bila vozila kasneje dobavljena v drugo državo članico. Ker je odlo­čitev o ustavnih pritožbah odvisna tudi od odločitve o pobudi, je moralo Ustavno sodišče najprej odločiti o njej.