TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

V konkretnem primeru se obdolžencu očita poskus kaznivega dejanja velike tatvine in v takšnih primerih, zlasti ko gre za nedokončan poskus in ko storilec kaznivo dejanje zanika, kot je to primer v obravnavani zadevi, sodišče zgolj na podlagi indicev s posrednim sklepanjem ugotovi vsebino storilčevega naklepa oziroma njegovo subjektivno usmerjenost proti določenemu cilju. Državna tožilka ima zato prav, da je v takšnih primerih natančna opredelitev predmeta napada praktično nemogoča ter neživljenjska in v skladu z uveljavljeno sodno prakso tudi nepotrebna. Tako je po presoji višjega sodišča v tem primeru zahtevi po določnosti opisa zadoščeno že s tem, ko je v opisu navedeno, da je obdolženec pri vlomu v zaprti prostor imel v naklepu, da si protipravno prilasti tujo premično stvar, pa čeprav je to navedeno le v abstraktnem delu opisa. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah podalo jasno stališče, da v primerih, ko izrek obtožbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa dejanja predstavljata celoto in zato ni potrebno, da se za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej če so dovolj konkretizirani že v abstraktnem delu. Tako lahko v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker posameznega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Bistveno je, da je treba oba dela opisa vedno vrednotiti v vzajemni povezavi, zaradi česar je po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru predmet velike tatvine v opisu obtožbe zatrjevan in konkretiziran dovolj določno, da omogoča pravno presojo obsojenčevega ravnanja tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu.