TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Sprememba tožbe, ki jo je tožeča stranka predlagala dne 20. 9. 2024, se ne dovoli.

II. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1626/2019 z dne 3. 11. 2020 se odpravi v zavrnilnem delu I. točke izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata.