TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo) je bil v neskladju z Ustavo.   O zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine, vloženih v času veljavnosti zakona iz prejšnje točke, se odloča na podlagi prvega in tretjega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 44/14 in 102/15).   Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 69/2012 z dne 4. 12. 2012, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 370/2011 z dne 15. 12. 2011 ter sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. V Ps 1181/2010 z dne 2. 9. 2011 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Na podlagi prvega odstavka 50. člena Ustave imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do pokojnine. Ustava zakonodajalcu izrecno nalaga, da skladno z drugim odstavkom 15. člena Ustave uredi način njenega uresničevanja. Ustavna zahteva po vsebinskem urejanju pogojev uresničevanja pravice do pokojnine se zaradi narave pravice ne izčrpa v ureditvi, ki opredeljuje pravico samo. Uresničevanje pravice za upravičenca predpostavlja njeno konkretizacijo v posamičnem aktu. Zato v okvir ustavno zapovedane ureditve načina uresničevanja pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, spada tudi ureditev postopka, ki naj upravičencu omogoči uveljavitev pravice.    Ustavnosodna presoja zakonske ureditve načina uresničevanja človekove pravice je zadržana in praviloma omejena na presojo, ali je imel zakonodajalec razumen razlog za izbiro ukrepov, ki opredeljujejo način uresničevanja pravice. Pri tem je treba razumnost razloga razumeti kot zvezo med ureditvijo in ciljem, torej kot zahtevo po stvarni povezanosti konkretne ureditve s predmetom urejanja.   Zakonodajalec je z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2012, določil, da se pravica do pokojnine iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavlja po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po njegovi tedanji oceni posebnosti uresničevanja pravice do pokojnine niso utemeljevale potrebe po uveljavitvi posebnega pravnega sredstva za odpravo, lahko tudi zelo hudih napak pri priznanju pravice z veljavnostjo za naprej, prilagojenega tem posebnostim. Zato je obveljala splošna ureditev. Za ureditev, ki ni prilagojena naravi pravice do pokojnine, ne obstajajo razumni razlogi. Zato je bila v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave.   Ker izpodbijane odločitve sodišč temeljijo na ureditvi, ki je bila v neskladju s pravico do pokojnine iz prvega odstavka 50. člena Ustave, je Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sodbe Vrhovnega in Višjega sodišča ter sodišča prve stopnje.