TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1285/2016-21 z dne 26. 2. 2019 se razveljavi (II. točka izreka sodbe in sklepa) in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Določba prvega odstavka 75. člena člena ZMZ narekuje odločanje po opravljeni glavni obravnavi vselej, ko upravno sodišče ugotovi pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Medtem ko dolžnost oprave glavne obravnave po ZUS-1 v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja izhaja iz tožbenih navedb o napakah dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt (s temi navedbami je prek samostojnega tožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vzpostavljen spor med strankama glede dejanske podlage sprejete odločitve), pa obravnavana določba ZMZ določa drugo izhodišče za dolžnost izvedbe glavne obravnave. To je v že opravljeni presoji sodišča, s katero je potrjeno, da v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno ali je nezadostno ugotovljeno. Pri tem ZMZ ne določa nobenih omejitev, kar pomeni, da je ugotovitev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju lahko posledica drugih kršitev. Obravnavano določbo ZMZ je zato treba razumeti, da določa nadaljnjo obveznost opravljanja glavnih obravnav v postopkih odločanja o zakonitosti odločitev v zadevah mednarodne zaščite z namenom zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v teh postopkih. Zaradi tega je treba opraviti glavno obravnavo vselej, ko sodišče naleti na pomanjkljivosti dejanskega stanja: ne le, ko je to sporno zaradi navedb v tožbi in pomeni uveljavljanje samostojne tožbene kršitve, ampak tudi, ko je ugotovitev o nepopolnem ali zmotnem dejanskem stanju posledica druge (materialne ali procesne) ugotovljene kršitve, zaradi katere, ne da bi bilo ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ni mogoče odločiti o tožnikovem zahtevku.

S tem je v zadevah mednarodne zaščite v primerih, ko sodišče ugotovi zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, odprta pot odločanju sodišča v sporu polne jurisdikcije na podlagi ustreznega tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva spremembo upravnega akta, ne pa le njegove odprave in ponovnega odločanja toženke.