TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za oceno ustavnosti 1. člena Uredbe o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije se zavrne.

Lastnik (dela) gozdov, s katerimi so prej gospodarile gozdnogospodarske organizacije je postala (tudi) država. Država je s tem pridobila tudi vsa lastninska upravičenja - ne tistih, ki so jih na teh gozdovih imela te organizacije iz naslova upravljanja oziroma gospodarjenja z družbeno lastnino, pač pa tista, ki jih daje lastninska pravica. Določba prvega odstavka 17. člena ZSKZ je omejila državo kot lastnika tako, da je bila do 30.6.1996 (oziroma do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji) dolžna dovoliti uporabo in upravljanje gozdov dosedanjim upravljalcem; od 1.7.1996 dalje pa dosedanjim upravljalcem zagotoviti (kot lastnik in zakonodajalec) vzpostavitev takega pogodbenega oziroma koncesijskega razmerja, ki jim bo zagotavljal pogoje za nadaljnji obstoj oziroma nadaljnje opravljanje njihove dejavnosti kot izvajalskih gozdarskih podjetij. Po drugem odstavku 17. člena ZSKZ sklenejo nekdanji upravljalci (sedanjih) državnih gozdov s Skladom praviloma koncesijsko pogodbo - s smiselno uporabo Zakona o varstvu okolja - lahko pa tudi drugo ustrezno pogodbo v skladu z zakonom. Smiselna uporaba ZVO pomeni uporabo določb o postopkih in koncesijskih aktih za podelitev koncesije na gozdu. ZSKZ v četrtem odstavku 17. člena določi minimalno vsebino koncesijskih ali drugih pogodb za gozdove: sklenejo se najmanj za dela, ki so jih v sedanjih državnih gozdovih opravljali dosedanji upravljalci po uveljavitvi ZG. Nekdanje gozdnogospodarske organizacije so po ZG opredeljene kot izvajalska gozdarska podjetja - torej pravne osebe, katerih osnovna dejavnost je gospodarsko izkoriščanje gozda. Izpodbijana Uredba določa pogoje za podeljevanje koncesij za izkoriščanje gozdov v lasti države. Uredba je bila kot koncesijski akt sprejeta na podlagi 23. člena ZVO. V skladu z ZSKZ in ZG ureja koncesijo na državnih gozdovih kot naravnih virih, na katerih je na podlagi petega odstavka 21. člena ZVO predmet koncesije pravica do njihovega gospodarskega izkoriščanja. ZVO je v prehodnih določbah uredil prehod obstoječih pravic koncesijskega značaja v nov pravni režim. Gre za preoblikovanje tistih pravnih razmerij, ki so po prejšnjih predpisih imela naravo koncesijskih razmerij na naravnih dobrinah in so bila priznana s pravnomočnimi odločbami. V primeru nekdanjih gozdnogospodarskih organizacij pa ne gre za take primere. Pravice pobudnikov kot nekdanjih upravljalcev sedaj državnih gozdov urejata ZG in ZSKZ - tudi tiste pravice, ki jih je potrebno upoštevati (v katere se ne sme posegati) pri podeljevanju koncesij na državnih gozdovih kot naravnih virih. Ustavno sodišče ni pristojno za oceno ustreznosti in smotrnosti normativne ureditve.