TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je v hiši samoupravno dogovorjen in organizran določen način
ogrevanja z uporabo določene vrste energije, je s tem zavezan tudi
posamezni stanovalec. Če enostransko odkloni ogrevanje, je kljub temu
dolžan nositi stroške zanj po ključu, ki je določen za vrsto in
velikost stanovanja, v katerem stanuje (38. čl. zakona o
stanovanjskem gospodarstvu - Ur.l. SRS, št. 3/81 in 34/83).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da
toženca nista sklenila pogodbe s tožečo stranko in da dobavljenega
ogrevanja tudi nista uporabljala.
Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Bilo je
mnenja, da sta toženca dolžna plačati dobavljeno ogrevanje, čeprav ga
nista uporabljala. Stanovalec ne sme samovoljno odklapljati in
zapirati radiatorjev.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil javni tožilec SRS zahtevo
za varstvo zakonitosti. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega
prava. Bil je mnenja, da stanovalec ni dolžan uporabljati centralne
kurjave in je zato tudi ni dolžan plačati. Predlagal je, da Vrhovno
sodišče SRS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča
druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke in
potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da se sodba sodišča
druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
Temu delu zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče SRS ni
ugodilo. Za tako svojo odločitev je v obrazložitvi odločbe navedlo
naslednje razloge:
Obveznost uporabe prav določene energije za centralno ogrevanje res
ne ureja noben zakon. Pač pa dobava vode, odvoz smeti, ogrevanje in
podobne storitve sodijo v širši sklop gospodarjenja s stanovanjsko
hišo. Stanovanjska hiša je gospodarska in funkcionalna celota. Z njo
gospodarijo in jo upravljajo stanovalci. To so imetniki stanovanjske
pravice in etažni lastniki. Status obeh je samoupravni status. Tako
eni kot drugi so v hiši samoupravno organizirani v skupnost
stanovalcev. Če je hiša preko samoupravnih organov sklenila, da bo
ogrevanje organizirano z uporabo določene vrste energije, je s tem
zavezala tudi posamezne stanovalce. Takšno enotno organizacijo
ogrevanja zahtevajo tudi potrebe enotnega prostorskega urejanja
naselij in varstva človekovega okolja.
V pristojnosti skupnosti stanovalcev je nadalje tudi odločanje o
načinu ugotavljanja količine dobavljene energije in načinu povrnitev
stroškov zanje (38. člen). Gospodarjenje s stanovanjsko hišo v
družbeni lastnini namreč zajema odločanje o oblikovanju in uporabi
sredstev stanarin drugih sredstev za gospodarjenje s stanovanjsko
hišo. Ker poraba energetskih virov za ogrevanje ni merljiva za vsako
stanovanje posebej, temveč le hiše kot celote, sodijo med slednje
tudi stroški za ogrevanje. Zato je pritožbeno sodišče pravilno
ugotovilo, da je hišni svet kot organ skupnosti stanovalcev (njen
član je tudi tožena stranka), lahko sklenil pogodbo o ogrevanju
stanovanjske hiše. V tej pogodbi je lahko določil tudi način
ugotavljanja stroškov za ogrevanje posameznih stanovanj.
Tožena stranka se za to ne more enostransko odpovedati dogovorjenemu
načinu ogrevanja in je zato dolžna nositi sorazmeren del stroškov
zanj.