TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v celoti ter v obsodilnem delu glede pravne opredelitve, kazenskih sankcij, premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Držijo pritožbeni očitki, da je odločitev v zavrnilnem delu sodbe prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen. Kar zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja, izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa praviloma z nadaljevanim kaznivim dejanjem ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Zgolj izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, in sicer tedaj, kadar je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju.

V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana. Gre sicer za podobna izvršitvena dejanja, storjena v enakem (sicer precej široko opredeljenem) časovnem obdobju, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako notranje povezana, da bi njihovo obravnavanje v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. Protipravnost dejanja in krivdo obdolženke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji bo namreč sodišče lahko ugotavljalo in vrednotilo na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz obravnavanega kazenskega spisa, ne da bi pri tem moralo upoštevati okoliščine, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja in ki izhajajo iz že pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bi torej o obravnavanih kaznivih dejanjih lahko odločilo nevezano na dejanja, o katerih je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pogoji, da bi se načelo ne bis in idem lahko nanašalo tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja in ki so v skladu s prakso Vrhovnega sodišča podani izjemoma, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Dejanja, za katera je bila obdolženka že pravnomočno obsojena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, in dejanja, ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne tvorijo istega življenjskega in historičnega dogodka, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.

Ker je sodišče prve stopnje obtožbo glede teh kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, je s tem kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (3. točka 372. člena ZKP).