TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V postopku zavarovanja z začasno odredbo ni mogoča smiselna uporaba:
četrtega odstavka 44. člena ZIZ, po kateri sklepa o izvršbi ni potrebno obrazložiti, če sodišče predlogu za izvršbo ugodi,
drugega odstavka 54. člena ZIZ, po katerem sodišče prve stopnje, če ugotovi, da ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen, tega odstopi višjemu sodišču, da odloči o njem kot o pritožbi.

Zato bo sodišče prve stopnje:
obrazložilo tudi sklep, s katerim bo predlogu za začasno odredbo ugodilo,
odločilo o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tudi takrat, kadar bo ugotovilo, da ni utemeljen.

Obrazložitev:

Upnik je na okrajno sodišče vložil predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišču je predlagal, naj Agenciji RS za plačilni promet naloži, da mora dolžniku odreči izplačilo denarnega zneska do določene višine z njegovega računa, pri dolžnikovih nepremičninah pa vknjiži prepoved odsvojitve in obremenitve.

Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, je dolžnik vložil ugovor. Očitno je sodišče prve stopnje menilo, da ugovor ni utemeljen. Zato je zadevo odstopilo višjemu sodišču, da odloči o ugovoru kot o pritožbi.

Višje sodišče je sprožilo spor o pristojnosti. Menilo je, da se postopek odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in začasna odredba sama toliko razlikujeta od postopka odločanja o predlogu za izvršbo in od sklepa o izvršbi, da smiselna uporaba določb ZIZ, ki urejajo izvršbo, ni možna. Zaradi tega naj bi bilo okrajno sodišče pristojno odločati o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tudi takrat, kadar meni, da ugovor ni utemeljen.

ZIZ določa v 239. členu, da se njegove določbe o izvršbi smiselno uporabijo tudi za zavarovanje, če zakon v delu, ki ureja zavarovanje, ne določa drugače. V 15. členu pa določa ZIZ, da se v postopku izvršbe in zavarovanja smiselno uporabijo določbe Zakona o pravdnem postopku, če ZIZ ali kakšen drug zakon ne določa drugače. Iz omenjenih določb torej sledi, da se v postopku zavarovanja, ki vključuje tudi postopek za izdajo začasne odredbe (240. člen ZIZ), če v delu ZIZ, ki ureja zavarovanje ni drugače določeno, najprej smiselno uporabijo določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo, če pa teh ni, oziroma tudi njihova smiselna uporaba ni mogoča, pa določbe ZPP.

V delu, ki ureja zavarovanje, ZIZ nima določb, ki bi urejale postopek po vložitvi ugovora zoper sklep o zavarovanju in odločanje o ugovoru. Ima jih pa v delu, ki ureja izvršbo. Se pa to sodišče strinja s stališčem višjega sodišča, da tudi smiselna uporaba določb ZIZ, ki urejajo postopek po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, ni mogoča takrat, kadar sodišče prve stopnje meni, da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ni utemeljen.

Podlaga sklepu o izvršbi je izvršilni naslov (17. člen ZIZ) ali verodostojna listina (23. člen ZIZ). S tem da je predlogu za izvršbo priložil verodostojno listino (tretji odstavek 41. člena ZIZ) oziroma v določenih primerih izvršilni naslov (prvi odstavek 42. člena ZIZ),
je upnik podlago za sklep o izvršbi izkazal. Sodišču ni treba posebej ugotavljati ali celo presojati, ali podlaga obstaja, ampak izda sklep o izvršbi. Dolžnik, ki prejme s sklepom o izvršbi tudi verodostojno listino, izvršilni naslov pa je tako prejel v postopku, v katerem je bil izdan, ve za podlago sklepa o izvršbi. Zato izvršilnemu sodišču sklepa o izvršbi, s katerim je bilo predlogu za izvršbo ugodeno, tudi ni treba obrazložiti (četrti odstavek 44. člena ZIZ).

Sklep o izvršbi, s katerim je bilo predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (53. člen ZIZ). Z njim pa ne more izpodbijati izvršilnega naslova, ampak lahko uveljavlja samo ugovore, ki izvršbo preprečujejo (55. člen ZIZ). Ugovor mora dolžnik obrazložiti in v njem navesti vsa dejstva ter predložiti vse dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Glede na nadaljnje določbe ZIZ, k urejajo ugovorni postopek (prvi odstavek 57. člena in prvi odstavek 58. člena ZIZ), lahko zato pritožbeno sodišče, ki mu je sodišče prve stopnje predložilo ugovor na podlagi drugega odstavka 54. člena ZIZ, odloči o njem kot o pritožbi brez dodatnega ugotavljanja dejanskega stanja. Upoštevajoč dovoljene ugovorne razloge tudi ono v pritožbenem odločanju ne more in ne sme poseči v podlago sklepa o izvršbi.

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je situacija drugačna.

V predlogu za izdajo začasne odredbe se upnik ne more sklicevati na izvršilni naslov iz 17. člena ZIZ, ali na verodostojno listino iz 2. odstavka 23. člena ZIZ. Ni listin, ki bi bile že same po sebi podlaga za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Upnik mora trditi obstoj za izdajo začasne odrebe relevantnega dejanskega stanja in ga dokazati, in sicer:
- VERJETNOST obstoja (ne: obstoj) oziroma bodočega nastanka terjatve (prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 272. člena ZIZ);
- če ne izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odrebo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ),
VERJETNOST (ne: gotovost) obstoja nevarnosti, da bo dolžnik z dejanji iz drugega odstavka 270. člena ZIZ onemogočil ali precej otežil uveljavitev terjatve;
- VERJETNOST (ne: gotovost) obstoja ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje mora na podlagi upnikovih trditev in predloženih dokazov presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne
odredbe. To pomeni, da ne odloča samo o začasni odredbi, ampak da mora odločiti tudi o obstoju podlage zanjo. Zato mora sklep obrazložiti tudi takrat, kadar predlogu ugodi. Smiselna uporaba četrtega odstavka 44. člena ZIZ pri ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe ni možna. Dolžnik ima zoper sklep o začasni odredbi pravno sredstvo - ugovor. Ugovorni razlogi iz 55. člena ZIZ za ugovor proti sklepu o začasni odredbi pridejo v poštev samo izjemoma (npr.: 1. in 7. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Dolžnik pa bo z ugovorom izpodbijal zlasti pravilnost oziroma popolnost dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Tega pa ne bo mogel storiti, ne da bi mu bila znana miselna pot, ki je vodila sodišče pri odločitvi. To pa lahko najde samo v obrazložitvi.

Ker smiselna uporaba četrtega odstavka 44. člena ZIZ pri sklepu, s katerim je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, ni mogoča, je treba prek 15. člena ZIZ uporabiti prvi odstavek 345. člena ZPP. Začasna odredba je poseg v dolžnikova upravičenja razpolagati s svojim premoženjem, za katerega ni mogoče domnevati, da je nanj privolil. Zato ga je treba obrazložiti.

Ugovorni razlogi zoper sklep o začasni odredbi so bistveno drugačni od ugovornih razlogov zoper sklep o izvršbi. Nanašajo se predvsem na podlago. V primerjavi s sklepom o izvršbi torej na del, ki ga z ugovornimi razlogi zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati. Praviloma bo sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe že na podlagi predloga samega. Dejstva in dokaze, s katerimi bo zatrjeval in dokazoval, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, da torej ni podlage zanjo, bo dolžnik navajal in predlagal šele v ugovoru. V postopku za izdajo začasne odredbe se bo torej šele po vložitvi ugovora preizkušalo dejansko stanje glede podlage, to je glede nečesa, kar v postopku izvršbe sploh ni predmet odločanja, s tem pa tudi ne ugotavljanja. Zato tudi glede odločanja o ugovoru zoper začasno odrebo ni mogoča smiselna uporaba drugega odstavka 54. člena ZIZ. Uporaba omenjene zakonske določbe bi namreč pomenila ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, ne da bi ga prej v kontradiktornem postopku, ki se je začel šele z vložitvijo ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ugotovilo sodišče prve stopnje, ali pa povsem nesprejemljivo omejitev možnosti pritožbenega sodišča samo na razveljavitev sklepa o začasni
odredbi. Prvi primer bi pomenil tudi, da je stranki, ki na pritožbeni stopnji ni uspela, odvzeta možnost pritožbe.

Ugotavljanje dejanskega stanja, ki je podlaga za odločitev, je stvar sodišča prve stopnje. Zato je tudi sodišče prve stopnje tisto, ki na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja odloči, in sicer v postopku za izdajo začasne odredbe tudi takrat, kadar je prišlo do zaključka, da ugovor ni utemeljen. Glede na povedano gre vsekakor za situacijo, ki je ZIZ tudi v delu o izvršbi ne ureja. Zato je zopet treba prek 15. člena ZIZ uporabiti določbe ZPP. Primerljive so tiste, ki urejajo ugovor zoper plačilni nalog. Po teh o ugovoru odloči sodišče prve stopnje, zoper njegovo odločitev pa lahko stranka, ki ni zadovoljna, vloži pritožbo.

Glede na navedeno je to sodišče na podlagi 5. točke 106. člena Zakona o sodiščih odločilo, da je okrajno sodišče pristojno odločiti o ugovoru zoper začasno odredbo tudi takrat, kadar meni, da ugovor ni utemeljen.