TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik v tožbi sam izpostavlja, da se objekt na naslovu C., Maribor, v gradbenem smislu po podržavljenju ni bistveno spremenil in obsega enako število enot kot ob podržavljenju, pri čemer pa je bilo več enot prodanih fizičnim osebam, s čemer je de facto vzpostavljena etažna lastnina. Ob upoštevanju navedenega je treba šteti, da je bil nekdanjemu lastniku podržavljen solastninski delež do 1/2 na vsaki od navedenih enot, pri presoji ovir za vrnitev v naravi pa je treba samostojno presojati njihovo sedanje pravno stanje in ovire za vrnitev v naravi v zvezi z vsako od teh enot. Te namreč v naravi predstavljajo samostojna stanovanja oz. poslovne prostore, ki so bili v nekaterih primerih po nacionalizaciji samostojno tudi predmet pravnega prometa in so prešli v last fizičnih oseb. Upravičenja denacionalizacijskih upravičencev do vrnitve solastninskega deleža (do 1/2) nekdanjega lastnika na spornem stanovanju št. 3 v objektu na naslovu C., Maribor, tako ni mogoče izpolniti z vrnitvijo kakega drugega stanovanja v celoti (kot to smiselno uveljavlja tožnik). To namreč ne bi pomenilo vrnitve podržavljenega premoženja, kot je to zahtevano v 2. členu ZDen, pač pa izročitev drugega premoženja, ki (v deležu, ki presega 1/2) upravičencu dejansko ni bilo podržavljeno.

V primeru, ko pride do vračila premoženja (etažne lastnine) v naravi, se vračajo tudi skupne površine, in sicer kot solastnina upravičencev - lastnikov posameznih delov stavbe.