TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (II., III., IV. in V. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sklenitev kreditne pogodbe v valuti, ki ni valuta, v kateri prejema dohodke, za kreditojemalca nedvomno predstavlja tveganje. Prevzem takšnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero sam po sebi ni nedopusten, čeprav bi bilo tveganje za potrošnika precejšnje in neobvladljivo. Bistveno pa je, da je tveganje prevzeto na podlagi poštenih in odprtih pogajanj ter kot posledica informirane odločitve.

Dogovor o valuti vračila je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistven del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.

Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se svoje pojasnilne dolžnosti ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij.

Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje dejstvo, da je tožena stranka tožnikoma predočila, da lahko pride do spremembe tečaja in spremembe obroka. Prav tako ne zadostuje dejstvo, da ni posebej poudarjala prednosti kredita v tuji valuti in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Tožena stranka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.

Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti v domači valuti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. To velja toliko bolj, ker je tožena stranka kredite v tuji valuti sama ocenjevala za bolj tvegane in zato zahtevala višjo kreditno sposobnost, poleg tega pa je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti, zato je lahko pričakovala, da bo povprečni potrošnik, če ne bo primerno seznanjen z mogočimi negativnimi posledicami valutnega tveganja, izbral kredit v tuji valuti.