TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o preživnini (prvi odstavek tč. IV izpodbijane odločbe) spremeni tako, da se pravilno glasi:

"A. A., EMŠO: ... je dolžan od 19. 1. 2023 dalje za preživljanje mld. B. A., roj. ... 2012, plačevati preživnino v znesku 167 EUR mesečno, za preživljanje mld. C. A., roj. ... 2014, 185 EUR mesečno in za preživljanje mld. D. A., roj. ... 2018, 107 EUR mesečno, skupaj za vse tri v znesku 459 EUR mesečno, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila";

v odločitvi o preživnini za čas od dneva vložitve tožbe (8. 3. 2019) do izdaje sodbe (četrti odstavek tč. IV izpodbijane odločbe) pa se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tudi ko starša živita ločeno, velja pri presoji otrokove koristi načelno izhodišče, da mu je v največjo korist, če varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena. Pritrditi je zato treba udeležencu, da DZ kot prvenstveno rešitev uveljavlja skupno varstvo in vzgojo otrok. Določitev takšne oblike vzgoje in varstva lahko prepreči le ogrožanje otrokove koristi. Nedvomno je ta oblika vzgoje in varstva otroka v nasprotju z njegovimi koristmi takrat, ko med starši obstaja zelo visoka stopnja konflikta. Na dlani je tudi, da sodišče staršev k skupni vzgoji in varstvu ne more prisiliti. Siljenje k nenehnemu dogovarjanju, če starša tega ne želita ali nista zmožna, bi nasprotovalo otrokovi koristi in s tem narekovalo odločitev, da se otrok zaupa v vzgojo in varstvo samo enemu od staršev.

Drži pritožbena trditev udeleženca, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete in da je toženec primeren oče in da mu glede starševstva ni kaj očitati. Vendar je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo okoliščine, ki preprečujejo odločitev o skupni vzgoji in varstvu otrok. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da se otroke zaupa v vzgojo in varstvo materi, ki izkazuje boljše starševske kapacitete, ima bolj stabilno osebnostno strukturo, poleg tega je bila primaren negovalec otrok, ter jim zna postavljati meje in poskrbeti za otroke materialno in čustveno.

Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju sodne izvedenke, ki je menila, da je pri določanju obsega stikov najbolje slediti že sklenjenemu dogovoru staršev. Takšni stiki namreč potekajo redno in brez zapletov. Ni razloga, da bi se stike, ki se izvršujejo že dalj časa in na katere so se tako otroci kot udeleženca navadili, razširjalo.

Starša sta tista, ki sta po zakonu dolžna preživljati svoje mladoletne otroke. Ustaljena sodna praksa zato narekuje, da se zneski, prejeti iz socialnih transferjev, ne odštevajo od ugotovljenih otrokovih potreb ali da se upoštevajo neposredno za njihovo zadovoljevanje. To velja tako pri določitvi preživnine od sodne odločbe dalje, kot pri njeni določitvi od predloga do izdaje odločbe. Nasprotno stališče bi bilo v korist tistega preživninskega zavezanca, ki svoje preživninske obveznosti ne izpolnjuje tekoče.