TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica je dolžna v 15. dneh nasprotnima udeležencema povrniti 224 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Postopki po tem zakonu so nujni in prednostni (četrti odstavek 22.a člena ZPND), saj lahko le tako učinkovito zaščitijo žrtev nasilja, izrečeni ukrepi pa so začasni. Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za izvajanje dokazov z izvedenci, s katerimi bi udeleženci izkazovali mehanizem nastanka poškodbe, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Vsak konfliktni odnos med bivšima partnerjema ali družinskimi člani še ne predstavlja takšnega nasilja, da bi upravičeval izrek ukrepa, temveč mora sodišče najti mejo med konfliktnimi odnosi, ki jih udeleženci lahko razrešijo sami, in tistimi, kjer žrtev pred nasiljem potrebuje posebno zaščito.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče v tem postopku moralo varovati vsako "ogroženost posameznikovih pravic", temveč je njegov namen zaščita žrtev družinskega nasilja pred samovoljo in nasiljem, ki za odvrnitev terja sodno intervencijo.

Ob ugotovitvi sodišča, da se je predlagateljica na področju, kjer je lahko pričakovala srečanje z enim ali obema nasprotnima udeležencema in kjer nima svoje obdelovalne površine, pojavila z nevarnim orodjem (vejnikom), da se je z njim neposredno približala prvemu nasprotnemu udeležencu in ga ni želela spustiti, temveč se je z njim prerivala, pri čemer gre za starejšega človeka (72 let), je pravilen zaključek, da gre za obliko nasilja, pred katero je treba prvega nasprotnega udeleženca zaščititi. In sicer ne glede na to, da je bila v dogodku poškodovana tudi predlagateljica sama. Sodišče je ob tem upoštevalo načelo sorazmernosti ukrepa ter ga omejilo le na dovozno pot do ranča, saj je ugotovilo, da do večine konfliktnih situacij prihaja prav na tej poti, kar je predvsem povezano s prihodom ali odhodom oziroma (namenoma) neustreznim parkiranjem udeležencev spora. Predlagateljici z ukrepom ne bo bistveno oteženo vsakodnevno življenje, niti ne omejena njena pravica do osebne svobode, saj ji je približevanje omejeno le v razmerju do prvega nasprotnega udeleženca na ozkem področju.

Zgolj dejstvo, da so praviloma sodne obravnave javne (kar ne velja za obravnave v postopku ZPND, kot določa šesti odstavek 22.a člena), predlagateljici ne daje pravice, da na spletu objavlja dokumente iz sodnih postopkov, v katerih je udeležena. Glede posameznih postopkov pravico do vpogleda v spis urejajo postopkovni zakoni, ki tretjim osebam omogočajo vpogled le, če izkažejo upravičen interes. Odločitev sodišča, ki je predlagateljici prepovedalo objavljanje dokumentov iz sodnih in upravnih spisov (in ne poročanja o poteku obravnav), je torej materialnopravno pravilna ter ne posega v predlagateljičino svobodo izražanja, ki je v tem delu že zakonsko omejena, tako iz razloga vodenja postopka kot zaščite osebnih podatkov udeležencev.