TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 42. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo in 42/23) ter drugi odstavek te zakonske določbe v delu, v katerem se nanaša na prepoved zaposlovanja in dela tujcev pri delodajalcu oziroma naročniku dela, ki je bil pravnomočno oglobljen za prekršek, nista v neskladju z Ustavo.

Kršitve predpisov, ki jim sledi izpodbijana prepoved zaposlovanja tujcev, so v izpodbijani zakonski določbi določene (zgolj) s sklicevanjem na določbe drugih predpisov, ne da bi bil opis teh kršitev vsebovan že v sami izpodbijani določbi. To gotovo pomeni nekoliko bolj zahteven način ugotavljanja vsebine izpodbijane zakonske ureditve, vendar pa takšen način določanja vsebine pravnih norm sam po sebi ni v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Vsebino ureditve, ki se sklicuje na druge predpise, je namreč v takšnih primerih mogoče določiti z uporabo teh drugih predpisov, kar z vidika skladnosti z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov zadošča. Zato izpodbijani ureditvi le iz tega razloga ni mogoče očitati neskladja z 2. členom Ustave. Kolikor pa predlagatelj meni, da je nejasna vsebina katere izmed določb, na katere se sklicuje izpodbijana ureditev, pa bi moral očitke o kršitvi 2. člena Ustave predstaviti s tega vidika, česar pa ni storil. Na podlagi izpodbijane ureditve delodajalec, ki je pravnomočno oglobljen za nekatere prekrške, v obdobju enega, dveh ali petih let od pravnomočnosti izreka globe za prekršek ne sme zaposlovati tujcev. Upoštevaje splošno znano dejstvo pomanjkanja delavcev v vsaj nekaterih gospodarskih dejavnostih, lahko takšen ukrep v določenih primerih zelo intenzivno vpliva na možnost zaposlovanja pri delodajalcu in s tem na samo možnost opravljanja gospodarske dejavnosti oziroma na njen obseg. Glede na intenzivnost posega je treba šteti, da gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude. Cilja, ki se zasledujeta z izpodbijano ureditvijo (zaščita tujih delavcev pred zaposlitvijo pri delodajalcih z negativnimi referencami in spodbujanje gospodarskih subjektov k spoštovanju določb o zaposlovanju tujcev in nekaterih drugih zakonskih določb, ki se nanašajo na njih), in ureditev, ki jima sledi, so v javni koristi. Izpodbijani ukrep je tudi sorazmeren v ožjem smislu. Zasledovanju navedenih ciljev je treba namreč po oceni Ustavnega sodišča dati prednost pred koristmi, ki bi jih za gospodarske subjekte pomenil neobstoj izpodbijanega ukrepa. Očitki o neenaki obravnavi, o dostopnosti vsakogar do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in o prepovedi diskriminacije niso dovolj konkretizirani, da bi jih bilo Ustavno sodišče, zlasti upoštevaje poseben položaj Državnega sveta kot kvalificiranega predlagatelja, dolžno obravnavati. Svoboda dela ne zagotavlja pravice do zaposlitve pri točno izbranem delodajalcu, izpodbijana ureditev pa jo omejuje le v tem smislu. Varstvo pred ustavno nedopustnimi posegi se zagotavlja v okviru presoje skladnosti izpodbijane ureditve s posamezno človekovo pravico, ne pa v okviru presoje skladnosti izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 15. člena Ustave. Zgolj posreden in oddaljen vpliv odločbe o prekršku delodajalca, ki ji sledi prepoved zaposlovanja tujcev pri delodajalcu, na možnost zaposlitve tujcev pri tem delodajalcu še ne pomeni, da takšna odločitev pomeni odločanje o pravici, dolžnosti ali pravnih interesih tujcev kot potencialnih delavcev, zoper katero bi morali imeti, upoštevaje 25. člen Ustave, na voljo pravno sredstvo.