TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Stroški, ki nastanejo v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti udeleženca v prometu, so stroški postopka zaradi prekrška. Zahteve za povrnitev takšnih stroškov zato ni mogoče uvrstiti med spore iz civilnopravnih razmerij po 1. členu ZPP.

Obrazložitev:

Tožeča stranka je vložila tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga za plačilo 22.468 SIT. Šlo je za stroške elektronskega
alkotesta ter odvzema in analize vzorcev krvi in urina, ki jih mora po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98 in
21/2002 - ZVCP) plačati preiskovanec. Toženec izstavljenega računa za te stroške ni poravnal.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker ne gre za civilnopravno razmerje med strankama, kar je pogoj za pravdo po 1. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča. Po prvem odstavku 175. člena Zakona o prekrških (Ur. l. SRS, št. 25/83 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 24/2001 - ZP) so stroški postopka o prekršku izdatki, ki nastanejo v tem postopku od njegove uvedbe do konca, in izdatki v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov pred uvedbo postopka, med te pa spadajo po 120. členu ZVCP tudi stroški odkrivanja prekrškov.

Proti tema odločbama je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva), ker sta sodišči nepravilno uporabili prvi odstavek 120. člena ZVCP in drugi odstavek 18. člena ZPP in ker nista uporabili 218. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 1. člena ZPP. Prvi odstavek 120. člena ZVCP določa, da mora stroške preizkusa alkoholiziranosti plačati udeleženec v prometu, če se izkaže, da je v organizmu več alkohola, kot določa zakon. To pa se je izkazalo v obravnavanem primeru. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je tako nujna gestija po 218. členu ZOR. Ker gre za obligacijsko razmerje, spada zadeva v sodno pristojnost po 1. členu ZPP. Kaznovanje ali nekaznovanje pri sodniku za prekrške ni sestavni del abstraktnega dejanskega stanu iz prvega odstavka 120. člena ZVCP. Sklicevanje na ZP je zato neutemeljeno. Predlagalo je razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve v nov postopek.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevo zavrnilo zaradi naslednjih razlogov:

Ni se mogoče strinjati z mnenjem zahteve, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka nujna gestija po 218. členu ZOR. Podlaga zahtevka je podana v zakonski določbi prvega odstavka 120. člena ZVCP, po kateri plača stroške preizkusa udeleženec v cestnem prometu, če se izkaže, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje zakon. Vendar ta zakonska določba ne ustvarja civilnopravnega razmerja, pač pa razmerje med državnim organom, ki odredi takšen preizkus, in med udeležencem v prometu, glede obveznosti povrniti izdatke državnega organa kot njegov strošek postopka. Zakon namreč določa, da so stroški postopka tudi izdatki, ki so nastali v zvezi z zavarovanjem potrebnih dokazov (prvi odstavek 175. člena ZP), med katere spadajo rezultati preizkusa alkoholiziranosti. Ob tem velja zapisati, da je uvrstitev izdatkov v zvezi z zavarovanjem dokazov pred uvedbo postopka med stroške postopka zaradi prekrška prinesla novela ZP iz leta 1991 (Ur. l. RS, št. 10/91 - 7. člen) kot uskladitev določbe Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami do 3/90) o stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi izdatki za preiskovalna dejanja, opravljena pred preiskavo (prvi odstavek 95. člena). Čim gre za stroške postopka, je treba o njih odločiti na matičnem področju, se pravi v tem primeru, v postopku za prekrške, ki ga ureja poseben zakon kot del kazenske zakonodaje na procesnem področju (1. člen ZP). Zakon namreč določa, da se v odločbi o prekršku določi, kdo plača stroške in kolikšni so (prvi odstavek 177. člena ZP). Pri tem jih mora plačati tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek (prvi odstavek 176. člena ZP). Smisel uvodoma omenjene določbe prvega odstavka 120. člena ZVCP je v
povezavi s pravkar omenjenim le v tem, da stroški za preizkus alkoholiziranosti, ki je bil negativen, ne obremenjujejo udeleženca v prometu (za katerega se sicer ugotovi, da je odgovoren za kakšen drug prometni prekršek).

Ne gre pritrditi niti stališču zahteve, da je pravna podlaga zahtevkov za povrnitev takšnih stroškov v nujni gestiji iz 218. člena
ZOR. Ta določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico
zahtevati od njega povračilo. Nujna gestija domneva opravljanje poslovodstva v stiski, se pravi, kadar gestor opravi nek tuj,
dominusov posel, da odvrne nevarnost ali nastanek škode, ki grozita dominusu, če ne bo opravljeno tisto, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti. Gestor deluje prostovoljno v korist dominusa, da tega ne bi prizadela nevarnost ali škoda, če sam ne bi izpolnil zakonske obveznosti. Gestor potemtakem ne more biti hkrati tisti, komur bi morala biti izpolnjena dominusova obveznost. Slednja sta v medsebojnem neposrednem razmerju, prvi, ki je odredil preizkus, in drugi, ki mora poravnati stroške preizkusa, če se ta izkaže kot pozitiven. Sicer pa tudi ni videti, da bi imeli takšni stroški podlago v kakšni drugi neposlovni obveznosti.

Kaznovanje ali nekaznovanje zaradi prekrška res ni sestavni del abstraktnega stanu iz prvega odstavka 120. člena ZVCP, kot trdi
zahteva, marveč le dejstvo, ali je rezultat preizkusa pozitiven ali ne. Toda takšna je videti zakonska ureditev le na prvi pogled. Velja namreč načelo oficialnosti: kdor ima v prometu določeno stopnjo alkohola v krvi, se kaznuje. Kaznovanje je torej zaobseženo v dejstvu pozitivnega rezultata preizkusa. Izjema, ki jo pomeni ustavitev postopka za prekršek zaradi zastaranja pregona, ko se torej ne izreče kazen zaradi prekrška, ni takšen razlog, ki bi utemeljeno napeljeval k drugačnemu sklepanju.

Po povedanem se torej pokaže, da so stroški, ki nastanejo v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti udeleženca v prometu, stroški postopka zaradi prekrška, o katerih se odloča v tem postopku, ne pa stroški poslovne ali neposlovne obveznosti. Iz tega sledi, da zahteve za povrnitev takšnih stroškov ni mogoče uvrstiti med spore iz civilnopravnih razmerij po 1. členu ZPP. Zahteva je torej
neutemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).