TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi toženca se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 5. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"1.) Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Toženec je dolžan tožeči stranki zaradi kršitve konkurenčne prepovedi plačati odškodnino v višini 15.676.012,80 SIT (oziroma 65.414,84 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, se zavrne.

5.) Tožeča stranka je dolžna tožencu plačati stroške postopka v višini 6.498,91 EUR (namesto 637.477,00 SIT oziroma 2.660,14 EUR) v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v višini 772,50 EUR v 15 dneh od izdaje te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

 

Kršitev prepovedi konkurence je sankcionirana tako, da je zakon izrecno določil odškodninsko odgovornost delavca. Ker v konkretnem primeru niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen. Ker je škoda na podlagi tožnikovega ravnanja nastala družbi ustanoviteljici tožene stranke in ne toženi stranki, namreč ni mogoče govoriti o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo.

Zahtevek tožene stranke za vrnitev izplačanih plač pa ni utemeljen tudi zato, ker te ne predstavljajo škode in ker niti ni dokazala, da jih je tožniku dejansko izplačala. Glede plačanih davkov in prispevkov iz naslova zavezančevih bruto plač pa je potrebno ugotoviti, da delodajalec teh sredstev ne nakazuje delavcu temveč pristojnim institucijam, kar pomeni, da ni pravne podlage, da se vrnitev le-teh v primeru neupravičenega nakazila, zahteva od delavca.