TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Skladno z navedeno določbo sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče, katerega dejanja ga spozna za krivega in pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa njegov zakonski znak, pri čemer so pomembni tudi iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, določitev krajevne pristojnosti sodišča, zastaranje, ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno).

Storitev obravnavanega dejanja je bila že v obtožnem predlogu opredeljena v določenem časovnem obdobju (to je od 1. 10. 2009 do 9. 10. 2010). Sicer drži, da je sodišče prve stopnje časovno obdobje, v katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje, glede na dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku, podaljšalo (od 6. 8. 2010 do 9. 10. 2010). Obsojenec je obravnavano kaznivo dejanje storil z odreditvijo nestrokovnega pritrjevanja oziroma namestitvijo kovinskih panelov na kovinsko konstrukcijo, pri čemer gre za enkratno in trenutno ravnanje. Čas izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja se z navedeno časovno spremembo ni podaljšal, zato gre za isto dejanje in isti historični dogodek, spremenila se je zgolj časovna komponenta dejanja. Navedena sprememba tudi ni povečala kriminalne količine konkretnega kaznivega dejanja, zato sodišče prve stopnje z navedeno spremembo ni prekoračilo obtožbe.

Vsebina obsojenčevega zagovora se ni nanašala na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojencu je bilo ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, pri čemer je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja, zato navedena sprememba ni okrnila obsojenčeve pravice do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena URS).