TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 96, šesti odstavek 97. člena ter prvi in drugi odstavek 175. člena Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 76/17) niso v neskladju z Ustavo.   Uredba o območjih omejene rabe prostora zaradi jedrskega objekta in o pogojih gradnje objektov na teh območjih (Uradni list RS, št. 36/04, 103/06 in 92/14) ni v neskladju z Ustavo.   Zahteva za oceno ustavnosti 135. in 136. člena Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 60/11 in 74/15) in 176. člena Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 76/17) ter ustavnosti in zakonitosti Uredbe o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora in zaradi načrtovanja intervencijskih ukrepov na območju jedrskega objekta (Uradni list RS, št. 92/12 in 46/15) se zavrže.  

Občine z izvirno pristojnostjo prostorskega načrtovanja izvajajo razvojno, gospodarsko in poselitveno politiko, ki pomembno vplivajo na njihovo privlačnost za bivanje in investicije. Pri izvajanju te pristojnosti so omejene s cilji in izhodišči širšega prostorskega urejanja, varstvom okolja in drugimi z zakonom urejenimi sektorskimi posegi v okolje. Namen ukrepov jedrske in sevalne varnosti je zmanjšati možnost nastanka škode za zdravje ljudi oziroma zmanjšati možnost ogrožanja zdravega življenjskega okolja, ob hkratnem omogočanju razvoja, proizvodnje in uporabe virov sevanja ter izvajanja sevalnih dejavnosti. Zato morajo ukrepi jedrske in sevalne varnosti segati tudi na ozemlje, ki leži v bližini jedrskega objekta, in določati način rabe tega območja. Gradnja jedrskih objektov ter njihovo varno delovanje in uporaba so namenjeni zadovoljevanju potreb in interesov vseh prebivalcev države. Skrb za sprejetje ukrepov jedrske in sevalne varnosti zato po naravi stvari ne more spadati med lokalne javne zadeve in je v izključni državni pristojnosti. Avtonomija občine pri prostorskem načrtovanju in posegih v prostor ni absolutna oziroma neomejena. Vpeta je v okvir državnega prostorskega načrtovanja in državnega varstva pomembnih naravnih, kulturnih in drugih vrednot v okolju. Pravica do zdravega življenjskega okolja iz prvega odstavka 72. člena Ustave je ena izmed teh vrednot, ki od države zahtevajo, da sprejeme ustrezne ukrepe jedrske in sevalne varnosti. Določanje omejene rabe prostora (zaradi zagotavljanja teh ukrepov) je varstveni poseg države v prostor, ki določa meje avtonomije občine pri izvajanju pristojnosti prostorskega načrtovanja in posegov v prostor. Zakonodajalec mora pri pravnem urejanju strokovno-tehničnih vprašanj po naravi stvari izvršilni veji oblasti prepustiti širše polje presoje pri določanju strokovnih standardov. Vsebinski okvir zakona, na podlagi katerega je sprejet podzakonski predpis, mora biti natančen, vsebinsko jasen in predvidljiv. Če podzakonski predpis zgolj dopolnjuje in konkretizira zakonski okvir z ugotovitvami stroke in ne uvaja novih izvirnih nalog države, ni sprejet v neskladju z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Namen 94. člena Zakona o lokalni samoupravi je, da imajo občine pravico do sodelovanja pri sprejemanju predpisov, ki vplivajo na njihove koristi, pristojnosti, delovanje in financiranje, zagotovljeno na sistemski ravni. Za posebno ureditev te pravice v drugih zakonih mora obstajati posebej utemeljen razlog. Občine pri odločanju o vprašanjih jedrske varnosti ne morejo soodločati oziroma imeti odločujočega vpliva na odločitve Vlade.