TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.

Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.

Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.