Odločbe, sklepi ali poravnave, izdane v upravnem postopku, se lahko izvršijo praviloma kot upravna izvršba, le izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in na delež družbenika v družbi se opravi po sodni izvršbi. To opravi sodišče, na katerega območju je nepremičnina oziroma pri katerem je delež družbenika vpisan v sodni register.
Za izvedbo izvršbe je potreben izvršilni naslov, ki je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izvršljiva odločba ali sklep o dovolitvi izvršbe, izdana v upravnem postopku, ali poravnava, sklenjena med strankami v upravnem postopku2.
Izvršilni naslov je praviloma konkretni upravni akt (odločba), na podlagi katerega je mogoče zahtevati prisilno izvršitev obveznosti, ki so v njem naložene. Obstoj izvršilnega naslova je formalna predpostavka/temeljni pogoj za dopustnost izvršbe. Če ga ni, izvršba ni mogoča.
Če je predmet izvršilnega naslova izpolnitev nedenarnih obveznosti, je za izvršbo pristojen upravni organ, ki je zadevo vodil. Denarne obveznosti izvršuje davčni organ, sodni organ pa je pristojen za prisilno izterjavo iz dolžnikovega nepremičnega premoženja in deleža družbenika3.
Če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti in ravna v nasprotju s to obveznostjo, če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ko izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo4.
Organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, ali če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo5. V teh primerih obveznost plačila kazni za zavezanca nastopi z dnem, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti (določen s sklepom o dovolitvi izvršbe), oziroma ko stori kaj takega, kar je v nasprotju z njegovo obveznostjo. Sklep mora biti zavezancu pravilno vročen.
Denarna kazen ne sme preseči zneska 1.000,00 evrov oziroma se kazni lahko določijo v višini, ki je za zavezanca najmilejša6. Prav tako mora organ pri določanju kazni paziti, da je ta v skladu z načelom primernosti in socialne zaščite zavezanca, kar pomeni, da se kazen določi v višini, ki bo še dosegla namen izvršbe (Jerovšek et al., 2004, str. 814). Zato mora organ višino zagrožene kazni tudi razložiti oziroma v primeru pritožbe zoper sklep navesti, zakaj nižja kazen ne bi dosegla svojega namena, torej izvršbe.
Ko rok za izpolnitev obveznosti preteče, se sklep pošlje davčnemu organu v izterjavo. Hkrati se zavezancu pošlje nov sklep, s katerim se določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo denarno kaznijo.
Plačane denarne kazni se po ZUP ne vračajo vse do izpolnitve obveznosti. Po izpolnitvi obveznosti pa se neizterjane kazni ne izterjujejo več, ker izpolnitev obveznosti pomeni prenehanje obveznosti. Izvršba se torej ustavi po uradni dolžnosti in opravljena dejanja odpravijo, ko se ugotovi, da je obveznost izpolnjena.
Organ lahko preneha oziroma sploh ne odredi izvršbe s prisilitvijo z denarnimi kaznimi, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati. Prav tako takšna izvršba ni smiselna, kadar organ že v naprej ve, da je plačilo denarne kazni za zavezanca ugodnejše kot izpolnitev obveznosti, oziroma če zavezanec kazni plačuje, obveznosti pa ne izpolni.
Kadar se izvršba za nedenarno obveznost ne more pravočasno ali sploh ne more opraviti z zgoraj naštetimi sredstvi iz ZUP, se lahko opravi glede na naravo obveznosti tudi z neposredno fizično prisilitvijo, če ni v predpisih drugače določeno. To se odredi samo v primeru, ko ni drugega primernejšega izvršilnega sredstva.
V takšnih primerih se lahko uporabi neposredna fizična prisila s sredstvi, ki jih določa poseben zakon, oziroma so glede na naravo obveznosti najprimernejši. ZUP možnih oblik in načinov izvedbe prisilnih sredstev ne navaja.
Zoper sklep o dovolitvi izvršbe z neposredno fizično prisilitvijo je dovoljena pritožba, vendar ta ne zadrži izvedbe izvršbe. Prav tako je dovoljen odlog oziroma zadržanje izvršbe, kadar organ oceni, da bo pritožbi zoper sklep verjetno ugodeno.
Postopki izvršbe so zahtevni, ker se posega v premoženje dolžnikov in se vsaka izvršba opravlja na podlagi tistih zakonskih določil, ki urejajo posamezni primer izvršbe oziroma izpolnitve določenih obveznosti. Način izvršbe pa je pogojen s samo naravo obveznosti in okoliščin, ki izhajajo iz izvršilnega naslova.
Opombe:
6 3. in 4. odst. 298. člena ZUP.
Tax-Fin-Lex d.o.o.
pravno-poslovni portal,
založništvo in
izobraževanja
Tax-Fin-Lex d.o.o.
Železna cesta 18
1000 Ljubljana
Slovenija
T: +386 1 4324 243
E: info@tax-fin-lex.si
PONUDBA
Predstavitev portala
Zakonodaja
Sodna praksa
Strokovne publikacije
Komentarji zakonov
Zgledi knjiženj
Priročniki
Obveščanja o zakonodajnih novostih
TFL AI
TFL IZOBRAŽEVANJA
TFL SVETOVANJE
TFL BREZPLAČNO
Brezplačne storitve
Preizkusite portal TFL
E-dnevnik Lex-Novice
E-tednik TFL Glasnik