TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 688,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Nobenega dvoma ni, da je bil izbris večjega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 protipravno dejanje, česar tudi toženka ne zanika. S tem je izkazan eden od elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je povrnitvi splošne, povprečne škode, ki je nastala t. i. izbrisanim zaradi izbrisa, namenjena odškodnina v upravnem postopku po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP (ki jo je tožnik že dobil izplačano), medtem ko lahko oseba, ki meni, da njena škoda iz takega ali drugačnega razloga presega to pavšalno odškodnino, višjo odškodnino uveljavlja v pravdnem postopku po 10. in 11. členu ZPŠOIRSP. V tej pravdi mora skladno z 11. členom ZPŠOIRSP oškodovanec dokazati vse elemente civilnega delikta, med drugim tudi obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in izbrisom. Drugače povedano, obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot katerikoli »običajni« oškodovanec. Pri tem mora, enako kot v vsaki odškodninski pravdi, slediti tudi osnovnim načelom pravdnega postopka, med drugim pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu.

Evidentno je, da tožnikova izguba zaposlitve nima nobene zveze z izbrisom, saj je službo izgubil nekaj mesecev pred izbrisom. Zakaj je pravzaprav izgubil zaposlitev, sodišče prve stopnje ni uspelo zanesljivo ugotoviti, vendar to niti ni pomembno; pomembno je, da izguba službe ni v vzročni zvezi z izbrisom. V zvezi s tem je toženka v vlogi z dne 25. 3. 2019 navedla, da je tožnik zaposlitev (najverjetneje) izgubil zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, sklicujoč se na določbe delovnopravne zakonodaje. Tožnik teh trditev toženke sploh ni prerekal, zato se štejejo za priznane. Njegove prej podane navedbe o vzrokih za izgubo zaposlitve (zaradi izgube državljanstva in »stalnega bivanja«) se glede na povedano izkažejo za očitno napačne ali vsaj zelo malo verjetne.

Nadalje pritožnik navaja, da je bil zaradi protipravne odločitve o izbrisu izgnan iz Slovenije. Čeprav je bila odločitev o izbrisu protipravna, pa izbris sam po sebi ni bil podlaga za izgon. Tožnikov izgon za pet let je bil posledica obsodbe za kaznivo dejanje preprodaje mamil v letu 1992, ki niti ni bilo njegovo prvo kaznivo dejanje. V kazenskem postopku je bil tožniku pravnomočno izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države; tožnik ne trdi, da bi bila ta kazenska sodba razveljavljena ali kako drugače spremenjena, kar pomeni, da je bil ukrep izgona izrečen zakonito in torej ne more biti protipraven. Zato so pravno neupoštevne pritožbene navedbe, da obsodba v kazenskem postopku ni bila utemeljen razlog za izgon. Tudi dejstvo, da so tožniku izrekli ta varnostni ukrep, ni vzročno povezano z izbrisom. Prvič zato ne, ker izgon ni bil vezan na stalno bivališče, temveč na državljanstvo, za katerega pa tožnik pred izbrisom sploh ni zaprosil, torej bi ga (ob vseh ostalih enakih okoliščinah) izgnali tudi, če ne bi prišlo do izbrisa. Drugič pa pritožba s tem, ko ukrep izgona vzročno povezuje z izbrisom, meša vzrok in posledico. Izgon ni posledica dejstva, da je bil tožnik izbrisan, temveč dejstva, da je storil kaznivo dejanje, za katerega je mogoče takšen ukrep izreči. Drugače povedano: če tožnik ne bi bil obsojen za kaznivo dejanje, ga ne bi izgnali, saj ostalim izbrisanim, ki niso izvrševali kaznivih dejanj, oblasti niso izrekale varnostnih ukrepov izgona (ki se tudi sicer lahko izreče samo v kazenskem postopku).

O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. V konkretnem primeru ni šlo za nič takega, saj je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala pomanjkanje vzročne zveze. Tudi vprašanje, kakšno je trditveno in dokazno breme v pravdah po ZPŠOIRSP, je bilo v sodni praksi enotno rešeno že pred prvo obravnavo v tej zadevi. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.