Odločba o ugotovitvi, da prvi, drugi, četrti in osmi odstavek 71. člena Zakona o sodiščih niso v neskladju z Ustavo Odločba o ugotovitvi, da sta druga in tretja poved šestega odstavka 71. člena Zakona o sodiščih v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sodnega sveta, na seji 24. aprila 2024

Predlagatelj izpodbija 71. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki ureja način, postopek in pogoje za razporejanje sodnikov na določena pravna področja in podpodročja z letnim razporedom, ki ga sprejme predsednik sodišča. Meni, da izpodbijana določba ne vsebuje ustavnoskladnih pravil in omejitev razporejanja sodnikov, zaradi česar naj bi pomenila ustavno nedopusten poseg v sodnikovo neodstavljivost (irremovability) (Glej opombo 1) kot poseben vidik načela neodvisnosti sodnikov iz 125. člena Ustave. Ta vidik naj bi pomenil, da je sodnika prepovedano premakniti oziroma prestaviti na drugo sodniško mesto oziroma na drugo sodišče brez njegovega soglasja razen v izjemnih zakonsko določenih primerih oziroma okoliščinah. Predlagatelj navaja, da zakon za redno letno razporejanje sodnikov ne predpisuje nobenih kriterijev. Splošno določeni pogoji, ki odkazujejo tudi na podzakonski predpis (Sodni red, Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21), pa naj bi se nanašali samo na spremembe letnega razporeda med letom. Po predlagateljevem mnenju izpodbijana določba predsedniku sodišča pri razporejanju sodnikov ne preprečuje arbitrarnega odločanja, saj naj ne bi vsebovala nikakršnih vsebinskih omejitev. Razporeditev sodnika na podlagi izpodbijane določbe bi lahko po oceni predlagatelja v sodnikov položaj posegla še bolj intenzivno kot zakonsko določneje urejeni instituti (npr. začasna dodelitev in disciplinska premestitev), saj naj ne bi bila časovno omejena in naj bi imela de facto enake posledice kot trajna premestitev.

Pri prerazporeditvi sodnika naj bi prihajalo tudi do (delnega) odvzema zadev, ki jih sodnik obravnava kot zakoniti sodnik, in njihove predodelitve drugim sodnikom, taka posledica pa bi po oceni predlagatelja lahko pomenila tudi poseg v neodvisnost in nepristranskost sodišča ter s tem poseg v pravico iz 23. člena Ustave. Predlagatelj opozarja, da Ustava preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi, potem ko je spor že nastal.

Predlagatelj navaja, da lahko sodnik zoper razporeditev na podlagi izpodbijane določbe vloži le nesuspenzivno pravno sredstvo. Tako pravno sredstvo naj bi bilo neučinkovito za varstvo neodvisnosti sodnika in sodišča z vidika 125. člena in z njim povezanega 23. člena Ustave, saj se ob uspehu že predodeljene zadeve sodniku ne dodelijo nazaj v pristojno reševanje. Z vidika 23. in 125. člena Ustave naj bi bilo ustavno sporno tudi, da v postopek ni vključen Sodni svet oziroma da sodnik nima možnosti vsaj suspenzivne pritožbe na Sodni svet, katerega temeljna funkcija je varstvo sodnikove neodvisnosti.

Državni zbor v odgovoru navaja, da sodnik sodniško funkcijo opravlja na sodišču, na katerem je kandidiral, in na sodniškem mestu, za katero je bil izvoljen oziroma imenovan. Opozarja na 14. člen ZS, ki določa, da sodnik sodno oblast izvaja na enem ali več pravnih področjih, na katera je razporejen z letnim razporedom dela. Z imenovanjem sodnika naj ne bi bilo določeno njegovo področje oziroma podpodročje, ampak se to določi z letnim razporedom sodnikov. Pravila za dodeljevanje zadev so določena v ZS in v Sodnem redu, v katerem naj bi bili določeni natančnejši pogoji v zvezi z letnim razporedom sodnikov ter objektivna vnaprej določena pravila o dodeljevanju zadev. Državni zbor poudarja, da je že ustavodajalec pripisal poseben pomen Sodnemu redu, saj ga je v drugem odstavku 23. člena Ustave določil kot akt, s katerim se določijo pravila za določitev zakonitega sodnika. Z vidika te ustavne pravice naj bi mu zato podelil enako pravno naravo, kot jo ima zakon.

Državni zbor poleg pritožbe na personalni svet in pravice do sodnega varstva v upravnem sporu izpostavlja še pravno sredstvo, določeno v 4. členu Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 17/15 in 76/23 – v nadaljevanju ZSS), s katerim lahko sodnik, ki meni, da mu je bila prizadeta neodvisnost, Sodnemu svetu predlaga odpravo kršitve. V povezavi s tem opozarja tudi na pristojnost Sodnega sveta za razrešitev predsednika sodišča v primeru ugotovljenih kršitev (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZS). Sojenje na različnih pravnih področjih je po oceni Državnega zbora pomembno z vidika zagotavljanja karierne raznovrstnosti sodnikov, saj naj bi krepilo njihovo pravno znanje ter izboljševalo kvaliteto in učinkovitost izvrševanja sodne funkcije.

Vlada v svojem mnenju, ki ga je posredovala Ustavnemu sodišču, k temu dodatno navaja, da načelo sodnikove neodstavljivosti ni absolutno. Mobilnost in prilagodljivost naj bi sodnikom omogočala proučevanje drugih pravnih vej in ukvarjanje z njimi, kar naj bi spodbujalo razvoj sodne prakse in prava na splošno. Z izpodbijano ureditvijo se po mnenju Vlade zlasti zagotavlja uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj predsednik sodišča odloča tudi o nekaterih pravnih sredstvih za varstvo te ustavne pravice. Institut razporejanja sodnikov naj bi bil zato eden ključnih ukrepov za tekočo obravnavo zadev in zagotavljanje enakomerne obremenjenosti sodnikov. Vlada meni, da Sodni svet na operativni ravni ne more sodelovati pri izvajanju zadev sodne uprave, ker ne zaseda dovolj pogosto in ker ima v določenih primerih v teh zadevah nadzorne pristojnosti. Vlada ocenjuje, da je z nesuspenzivnostjo pravnih sredstev, ki varujejo načelo neodvisnosti sodstva, uravnotežena pravica do učinkovitega sojenja v razumnem roku.

Predlagatelj v odgovorih na navedbe Državnega zbora in Vlade poudarja, da izpodbijani določbi nasprotuje samo v delu, ki ureja nesoglasno razporeditev sodnika z letnim razporedom dela. Meni, da načelo neodvisnosti sodstva ni samo v funkciji načela nepristranskosti v konkretnih sodnih postopkih, temveč so sodniki individualni upravičenci iz tega naslova v funkcionalnem in organizacijskem smislu tako v odnosu z izvršilno in zakonodajno vejo oblasti kot tudi znotraj sistema pravosodja. Predlagatelj poudarja, da Sodni red vsebuje zgolj splošne usmeritve za razporeditev sodnika na posamezno pravno področje. Dopustnih razlogov za razporeditev sodnika, meril za njegovo izbiro in učinkovitega pravnega sredstva za sodnika, ki se z razporeditvijo ne strinja, pa naj ureditev ne bi vsebovala. Gre za pristojnosti v zvezi s pravnim položajem sodnikov, zato naj bi imel predsednik sodišča v zvezi z letnim razporedom dela preširoko polje diskrecije. Predlagatelj vztraja, da je za zagotavljanje neodvisnosti sodnikov nujen instančni nadzor neodvisnega organa. Upoštevaje njegov ustavni položaj, naj bi bil Sodni svet primeren organ. Predlagatelj ponavlja, da obstoječa pravna sredstva niso zadostna in učinkovita. Izpodbijana ureditev naj namreč ne bi preprečevala, da je v sodnikov položaj efektivno že poseženo.

Zahteva je vložena na podlagi desete alineje 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o Sodnem svetu (Uradni list RS, št. 23/17 – v nadaljevanju ZSSve), ki določa, da Sodni svet podaja zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, če posegajo v ustavni položaj ali ustavne pravice sodstva. Vprašanje razporejanja sodnikov z letnim razporedom na določena pravna področja in podpodročja se nanaša na ustavni položaj sodstva. Zato je procesna predpostavka za odločanje izpolnjena.

Predlagatelj izpodbija 71. člen ZS, ki določa: