TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v prvem odstavku III. točke in V. točki izreka sklepa in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba se v delu, ki se nanaša na obrestni zahtevek od v pobot uveljavljane terjatve 467,00 EUR, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da je plačilo plače pravica, ki ima svoj temelj v delovnem razmerju delavca. To izhaja iz 44. člena ZDR-1. Dokler obstaja delovno razmerje, obstaja tudi navedena pravica. V kolikor pa delavec krši svoje delovne ali pogodbene pravice in obveznosti, ima delodajalec možnost takšne kršitve sankcionirati (npr. s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Šele s trenutkom, ko pogodba o zaposlitvi preneha veljati, preneha tudi delovno razmerje, s tem pa pravica delavca do plače oziroma nadomestila. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki do 15. 10. 2015, mu vse dotlej pripada tudi plača.

Toženka je svojo odškodninsko terjatev uveljavljala v pobot že v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, da je tožnik povzročil škodo zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja. Tako kot je toženka očitala tožniku, da bi moral odkloniti vožnjo zaradi neveljavnega dovoljenja, bi tudi toženka, ki je pred zaposlitvijo tožnika preverila njegovo vozniško dovoljenje, morala vedeti, da je dovoljenje neveljavno, ker ni prevedeno in mu ne bi smela odrediti vožnje. Zato tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti (še manj naklepa), temveč kvečjemu navadno malomarnost. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožnika.