TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) spremeni tako, da v celoti na novo glasi:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.516,79 EUR in 394,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 808,94 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 172,12 EUR, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Tožeča stranka je bila dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače za sporno obdobje do ponovnega poziva na delo na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča, izdane v drugem individualnem delovnem sporu. Tožeča stranka je celotno obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s pravnomočno sodbo, ni posegla odločba Zavoda RS za zaposlovanje, s katero je bila odpravljena odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in je Zavod RS za zaposlovanje vračilo nadomestila med brezposelnostjo za isto obdobje zahteval od tožeče stranke. Odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi zavoda upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve nadomestila plače, kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca. Zato ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je bila toženka obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, tožeče stranke (delodajalca), ki je od tožene stranke (delavke) zahteval vračilo preveč izplačane plače, zavrnilo.