Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani

1260. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-879/14-35

Datum: 20. 4. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ivana Janeza Janše, Velenje, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 20. aprila 2015

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2014, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 2457/2010 z dne 21. 3. 2014 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 2457/2010 z dne 5. 6. 2013 se, kolikor se nanašajo na Ivana Janšo, razveljavijo.

Zadeva se dodeli drugemu sodniku Okrajnega sodišča v Ljubljani v novo odločanje.

Okrajno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo mu je kazen dveh let zapora in stransko denarno kazen v višini 37.000,00 EUR ter določilo obveznost plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovih zagovornikov zavrnilo. Zoper pravnomočno sodbo so pritožnikovi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 27. člena, prvega odstavka 28. člena in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

Kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik vidi v tem, da njegovim zahtevam za izločitev okrajne sodnice Barbare Klajnšek ter vrhovnih sodnikov Branka Masleše in Maje Tratnik ni bilo ugodeno. Poudarja, da bi moral biti v tem primeru, ki je nadvse občutljiv in politično zaznamovan, izključen vsak razumen dvom o tem, da v danih okoliščinah sodišče odloča nepristransko, sodniki pa bi morali ravnati še bolj pazljivo in zavarovati tisti vidik nepristranskosti odločanja, ki zahteva, da sodišča zagotavljajo zunanji videz nepristranskosti odločanja (objektivni vidik pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave). Pritožnik graja zlasti ravnanje vrhovnega sodnika Branka Masleše. Trdi, da je s svojim govorom na Dnevnih slovenskega sodstva 6. 6. 2014 vzbudil močan dvom o nepristranskosti, zaradi česar bi moral biti izločen. Kršitev 23. člena Ustave pritožnik vidi tudi v tem, da je predsednik Branko Masleša, ko je postalo jasno, kdaj bo pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti obravnavana, sprejel odločitev, da bo do konca leta 2014 predsedoval vsem kazenskim senatom, torej tudi v pritožnikovi zadevi. S takim ravnanjem naj bi si izbral primer, v katerem bo sodil, čeprav je bil ta že v odločanju, tako da so mu bile poznane tako zadeva kot tudi stranke, posledično pa naj bi bila pritožniku kršena pravica do zakonitega sodnika. Pritožnik zatrjuje, da glede vrhovnega sodnika Branka Masleše niso bili podani samo objektivni razlogi, ki so porajali dvom o njegovi nepristranskosti, temveč tudi subjektivni razlogi. Objektivne okoliščine naj bi z vidika možnega vpliva na sodišče lahko ustvarile videz, da ni bilo mogoče izključiti vsakega razumnega dvoma o nepristranskem odločanju sodišča. Te okoliščine so po oceni pritožnika obstajale tudi glede vrhovne sodnice Maje Tratnik.

Pritožnik z več vidikov zatrjuje tudi kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. V uvodu navaja, da je kaznivo dejanje iz prvega odstavka 269. člena KZ abstraktno opredeljeno v nasprotju z zahtevo po določnosti zakona (lex certa), s čimer odpira prostor za kršitev človekove pravice posameznika, ki zaupa, da o njegovih pravicah, pravnih interesih in dolžnostih ne bo odločeno na arbitraren način. Pritožnik dalje trdi, da iz opisa kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje iz prvega odstavka 269. člena KZ ne izhajajo njegovi zakonski znaki, opisano ravnanje pa tudi ni povzročilo protipravnega stanja kot prepovedane posledice. Nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju naj bi bil že abstraktni opis očitanega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja v konkretnem delu njegovega opisa pa naj ne bi bili konkretizirani in opisani. Po mnenju pritožnika v opisu ni navedeno, kako in na kakšen način naj bi izpolnil zakonski znak "sprejem obljube", temveč se zakonsko besedilo iz abstraktnega dela zgolj ponovi v konkretnem delu opisa, s čimer izostane bistveni element kaznivega dejanja. Opis dejanja kot historičnega dogodka naj tudi ne bi vseboval odločilnih dejstev, ki bi očitano kaznivo dejanje konkretizirala. Tako naj ne bi bila navedena niti čas niti kraj storitve kaznivega dejanja. Obtožni akt naj bi bil nesklepčen, zaradi česar sodišče sploh ne bi smelo začeti kazenskega postopka zoper pritožnika. Ker je do uvedbe kazenskega postopka kljub vsemu prišlo, pa bi bilo treba po mnenju pritožnika zaradi nezmožnosti konkretizacije znakov kaznivega dejanja izreči oprostilno sodbo. Ravnanja, ki bi pomenilo kaznivo dejanje, pa ga tožilec ni navedel v obtožnem aktu, naj sodišče ne bi smelo ugotavljati, pa naj gre za ugotavljanje s posrednimi ali neposrednimi dokazi. V obravnavanem položaju je po zatrjevanjih pritožnika prišlo celo do tega, da so sodišča na podlagi indičnih dokazov sklepala, da obstajajo dejstva, ki jih tožilec sploh ni navedel in iz katerih naj bi šele izhajalo, da je bila obljuba sprejeta. Pritožnik poudarja, da v konkretnem opisu dejanja ni pojasnjeno in opisano konkretno uradno dejanje, za katero naj bi se posredovalo, in naj ne bi bile navedene uradne osebe, pri katerih naj bi se posredovalo. Trdi, da ničesar od očitanega ni storil in da je absurd v tem, da se nekoga ne obsodi zato, ker je sprejel obljubo provizije, obsodi pa se ga zato, ker je spremljal priprave na izvedbo postopka, ga nadzoroval in bil obveščen, katerega lokalnega zastopnika naj se predlaga. Opozarja, da je finsko sodišče finske državljane, navedene v izreku sodbe, oprostilo obtožbe, da so storili kaznivo dejanje dajanja podkupnine. Po mnenju pritožnika zato, ob upoštevanju povezanosti dajanja obljube z njenim sprejemanjem, nedokazanost dajanja obljube hkrati učinkuje kot nedokazanost sprejemanja obljube.

Pritožnik zatrjuje tudi, da je bil kazenski postopek zoper njega nepošten in da mu je bila kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena v zvezi z 22. in 23. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Navaja, da iz opisa dejanja ne izhajajo dejanski in pravni vidiki obtožbe, ki bi mu omogočali učinkovito obrambo, posledično pa je izdana sodba zanj pomenila presenečenje. Meni, da je lahko glede na nejasne očitke kaznivo dejanje zgolj zanikal, saj se je nemogoče braniti zoper očitek, da je storil kaznivo dejanje na neugotovljenem kraju, v neugotovljenem času in na neugotovljen komunikacijski način. Nejasnost opisa kaznivega dejanja naj bi potrdilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je zakonski znak "sprejem obljube" konkretiziran v obliki plačila provizije, saj naj česa takega ne bi zatrjeval niti tožilec, niti naj to ne bi izhajalo iz pravnomočne sodbe. Gola trditev, da je pritožnik sprejel obljubo plačila provizije brez opisa drugih jasnih in konkretnih dejanskih okoliščin storitve kaznivega dejanja, pa naj mu ne bi omogočala učinkovite obrambe. Poleg tega naj sodišča ne bi obrazložila bistvenih okoliščin iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, npr., od kod izhaja, da je obdolženi dejansko bil seznanjen z dano obljubo plačila, da je to obljubo sprejel in z njo soglašal, da jo je sprejel z namenom, da bo izkoristil svoj vpliv in posredoval pri opravi uradnega dejanja, znana pa naj ne bi bila niti višina obljubljene provizije. Taka obrazložitev po mnenju pritožnika ne dosega minimalnih standardov obrazložitve sodne odločbe in zato pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave.

Kršitev 22. člena Ustave pritožnik vidi tudi v arbitrarni in očitno napačni pravni opredelitvi sostorilstva. Zatrjuje, da je očitek o sostorilstvu naveden zgolj v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, iz konkretnega dela opisa in iz obrazložitve sodbe pa naj ne bi izhajal. Pritožnik opozarja na sicer ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem sodišča kršijo kazenski zakon, če je očitek sostorilstva naveden le v abstraktnem delu opisa, v konkretnem opisu pa ni konkretiziran. Poleg tega naj bi bilo sostorilstvo pri obravnavanem kaznivem dejanju glede na naravo očitanega kaznivega dejanja in glede na izvršitveni način, ki se očita pritožniku, že pojmovno izključeno. Sam sprejem obljube naj bi bil namreč intimna odločitev in izraz volje storilca, kar naj sostorilstva ne bi dopuščalo. Tudi sodna praksa naj bi štela, da je za sostorilca mogoče šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja, utemeljevanje sostorilstva zgolj na odločilnem prispevku k izvršitvi pa naj bi pomenilo izjemo, ki bi jo bilo treba razlagati restriktivno.

S sprejetjem indične sodbe naj bi sodišča kršila domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in posledično pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik navaja, da sodišče v njegovem primeru indicev ni uporabilo kot kontrolni dokaz za potrditev ugotovljenih dejstev, temveč je indice uporabilo kot dejstva, pri čemer indici sploh ne izhajajo iz njegovih ravnanj, temveč iz ravnanj drugih. Na podlagi enega posrednega dokaza naj bi sodišče sklepalo o obstoju in resničnosti drugega posrednega dokaza. S takšnim ustvarjanjem posrednih dokazov naj bi prišlo do sklepa o odločilnem dejstvu. Pritožnik meni, da v primeru sklepanja zgolj na podlagi indicev vedno pride do subjektivne in s tem arbitrarne razlage resničnosti še neznanega dejstva, posledično pa sta ogrožena domneva nedolžnosti in iz nje izpeljano načelo in dubio pro reo. Zaradi vsega navedenega naj v pritožnikovem primeru indična sodba ne bi bila dopustna. Pritožnik poudarja, da je na podlagi istih posrednih dokazov moč sklepati tudi nasprotno, torej da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, kar naj bi dokazovala dokazna ocena finskega sodišča v izdani oprostilni sodbi. Potrditev izpodbijanih sodb bi po zatrjevanju pritožnika pomenila, da je v kazenskem postopku ob najmanjšem indicu lahko obsojen vsakdo, posledično pa bi se načelo nedolžnosti sprevrglo v domnevo krivde.

Vrhovno sodišče, ki je potrdilo sodbi Višjega in Okrajnega sodišča in s tem pritrdilo stališčem, ki sta jih nižji sodišči sprejeli, se je do zatrjevanj pritožnika in drugih dveh soobsojencev(1) o kršitvah 28. člena Ustave opredelilo najprej na splošni ravni. Po poudarkih o varstvenem objektu korupcijskih kaznivih dejanj in inkriminaciji pripravljalnih dejanj, kar sprejem obljube nagrade po njegovem mnenju je, je sprejelo stališče, da je kaznivo dejanje dokončano s samim sprejemom obljube nagrade. Na podlagi jezikovne razlage je presodilo, da sprejem obljube ni izraz, ki bi bil pomensko odprt, pač pa gre za konkretno ravnanje, v katerem nekdo sprejme nekaj, kar mu drugi ponuja oziroma daje. V obravnavanem primeru naj bi bila to obljuba nagrade (koristi). Po mnenju Vrhovnega sodišča sprejem obljube torej ni nedoločen pravni pojem, pač pa jasen normativni zakonski znak, katerega vsebina je znana in enoznačno opredeljena. Na splošni ravni je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da morajo biti s procesnim obtožnim aktom določene subjektivne in objektivne meje sojenja, obdolžencu pa mora biti omogočena seznanitev z obtožbo ter njeno dejstveno in dokazno podlago, da se mu tako omogoči obramba. Opirajoč se na ustaljeno sodno prakso je postavilo izhodišče, da je tako obtožni akt kot tudi sodbo glede na vse v zakonu predpisane sestavine treba šteti kot celoto. Posameznega znaka kaznivega dejanja, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu, naj sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bi ponavljalo ali opisovalo z drugimi besedami, ker naj bi bilo to zaradi jasnosti in razumljivosti izreka odveč. V skladu s tem naj bi lahko pojmi zakonskega besedila v posameznih primerih prevzeli vlogo dejstev, ker naj zakonskega znaka ne bi bilo smiselno konkretizirati ali pa naj bi bilo to včasih celo nemogoče. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo, z razumevanjem opisa kaznivega dejanja iz izreka sodbe v povezavi z razlogi sodbe pa po mnenju Vrhovnega sodišča ni prebito načelo zakonitosti. Iz tega je Vrhovno sodišče izpeljalo stališče, da če kateri od znakov kaznivega dejanja v izreku ni določno opredeljen, je pa zadovoljivo obrazložen v obrazložitvi, ni kršeno načelo zakonitosti. Predstavljeno je Vrhovno sodišče strnilo v zaključek, da sta opis kaznivega dejanja v izreku in obrazložitev sodbe celota, da se dopolnjujeta in da je v primerih, kadar je zakonski znak kaznivega dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, mogoče tudi v dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri navedbah zakonskega znaka uporabiti enako pojmovno opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo.(2)

Opisano splošno stališče je Vrhovno sodišče nato uporabilo pri presoji navedb posameznih obsojencev. Za pritožnika Janšo je poudarilo, da je korist (nagrada) določno opisana v obljubi plačila provizije za prodajo po pogodbi in da je dovolj konkretizirana; opisan je odstotek provizije za Wolfa kot poseben bonus, v katerem je bila upoštevana dogovorjena provizija, in določno je navedeno, od katerega zneska je provizija obračunana. Sprejem obljube nagrade je po presoji Vrhovnega sodišča opisan v obliki plačila provizije (ki jo je obsojeni Janša sprejel za stranko SDS); takšen opis naj bi bil sam po sebi dovolj determiniran, konkreten in jasen, saj naj bi bilo jasno, obljuba česa je bila sprejeta. Po stališču Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila obljuba nagrade sprejeta v času od 10. 8. do 22. 8. 2005, v nadaljevanju konkretizira opis, da je Zagožen 22. 8. 2005 po navodilih Janše zahteval 30-odstotno predplačilo obljubljene provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo (s tem se je sprejem obljube nagrade manifestiral v zunanjem svetu); opis obljube nagrade torej Vrhovno sodišče povezuje s sprejemom obljube in terjanjem v smislu realizacije obljube nagrade. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališčem Višjega sodišča, da izostanek opisa komunikacijskega načina ne pomeni, da zakonski znaki niso dovolj opisani, saj komunikacijski način ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Poudarilo je, da je komunikacijski način lahko viden navzven tako, da pusti zaznavne sledi v zunanjem svetu, lahko pa gre za prikrito ravnanje, ki se tudi manifestira v zunanjem svetu in so okoliščine takšne komunikacije znane le vpletenim. Zato po stališču Vrhovnega sodišča ni nujno, da je način, na katerega je storilec sprejel obljubo, ugotovljen in konkretiziran, saj gre vendar za posle, ki so prikriti in se ne opravljajo javno in v navzočnosti prič.(3) Po oceni Vrhovnega sodišča je "sprejetje obljube plačila nagrade konkretizirano z navedbo provizije za prodajo po pogodbi in odstotka, ter da se bo provizija obračunala od zneska 161,900.000,00 EUR"; "provizija v obliki obljubljene nagrade je torej dovolj določno konkretizirana in tudi na tak način je konkretiziran zakonski znak sprejetje obljube nagrade – sprejel obljubo plačila provizije".(4)

Na navedbe pritožnika, da mora opis dejanja vsebovati tudi opis zavesti in volje prejemnika, da obljubo sprejme in z njo soglaša, kar se manifestira tako, da je zaznavno v zunanjem svetu, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da gre za navedbe, ki ne sodijo v opis dejanja, ampak sodišče v obrazložitvi sodbe pojasni tudi te elemente kaznivega dejanja, subjektivni znak dejanja pa v izreku sodbe praviloma ni opisan.(5) V zvezi z navedbo časa kaznivega dejanja je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je čas storitve zadostno konkretiziran, saj so datumsko navedeni tudi drugi ključni dogodki, in da čas storitve kaznivega dejanja ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja, temveč je pomemben iz drugih razlogov (npr. zastaranje), česar pa obramba ni problematizirala. Glede kraja kaznivega dejanja je Vrhovno sodišče presodilo, da je pritožnik v zvezi s tem prekludiran, saj tega vprašanja z vidika pristojnosti slovenskih sodišč ni uveljavljal v pritožbi, zaradi česar po njegovi presoji ta očitek ni materialno izčrpan.(6) Na očitke pritožnika v zvezi z navedbo uradnih oseb, na katere naj bi pritožnik vplival v zvezi s Patrio v okviru uradnega dejanja, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da je zakonski znak uradno dejanje opisan kot postopek oddaje naročila zaupne narave, to je dejanja iz pristojnosti državnega organa, utemeljen v zakonskih določbah in tako tudi korektno opisan. Vrhovno sodišče je presodilo, da opis kaznivega dejanja ni pomanjkljiv, nerazumljiv ali nesklepčen, saj si obramba napačno razlaga vsebino upoštevnih določb ter njihov pomen; pritrdilo je stališču pritožnika, da izbira lokalnega industrijskega partnerja sicer res ne pomeni uradnega dejanja, vendar pa se po presoji Vrhovnega sodišča to v opisu dejanja niti ne zatrjuje.(7)

Na očitek obrambe, da ni jasno, kaj naj bi pomenila navedba iz izreka "po navodilih Ivana Janše", saj naj se obsojenemu Janši v abstraktnem delu opisa dejanja ne bi očitalo terjanje kot storitev dejanja, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da je v opisu dejanja, na katero vežejo zagovorniki citirane navedbe, navedeno, da je Zagožen po navodilih Janše prek Wolfa in Riedla od Niittynena zahteval 30-odstotno predplačilo obljubljene provizije (22. 8. 2005), kar pomeni opis realizacije že sprejete obljube nagrade; ta očitek se po stališču Vrhovnega sodišča ne nanaša le na Zagožna, temveč ta del opisa določno opisuje ravnanje Zagožna po navodilih obsojenega Janše in zaradi tega izrek sodbe tudi v tem delu ni nesklepčen oziroma ni nerazumljiv. Po presoji Vrhovnega sodišča ob določnem opisu ravnanja "ponudnikov nagrade" kot tudi dovolj konkretiziranem "sprejemu obljube nagrade" ni moč trditi, da so tudi okoliščine dane ponudbe povsem nejasne.(8)

Glede zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker iz sojenja ni bil izločen vrhovni sodnik Branko Masleša, je Vrhovno sodišče sprejelo stališče v dveh sklepih občne seje Vrhovnega sodišča. S sklepom z dne 27. 8. 2014 je zahtevo za izločitev zavrnilo, saj je štelo, da ni nobenih razlogov, ki bi kazali na njegovo subjektivno ali objektivno pristranskost, pri čemer je očitke presojalo tudi z vidika morebitnega sodelovanja Branka Masleše v senatu, ki bo odločal o izrednem pravnem sredstvu. Presodilo je, da predsednik Branko Masleša v govoru ni nedovoljeno prejudiciral te kazenske zadeve, saj je poudaril, da si ne drzne spuščati se v ocenjevanje pravilnosti in zakonitosti same pravnomočne sodbe, odločno pa je tudi zavrnil očitek o osebnih predsodkih in prepričanjih. Ker po stališču občne seje Vrhovnega sodišča ni bilo nobenega dokaza o nasprotnem, o nepristranskosti predsednika Branka Masleše niso podvomili. Iz govora z dne 6. 6. 2014 naj ne bi izhajal negativen ali sovražen govor do pritožnika Janše, pač pa naj bi se Branko Masleša kot predsednik Vrhovnega sodišča zgolj odzval na ravnanje politične stranke (namestitev tabel bivšega vojaškega sodišča poleg table Višjega sodišča v Ljubljani), katere predsednik je obsojeni, zlasti na sporočilo, ki ga to ravnanje nosi. Po presoji občne seje Vrhovnega sodišča je ključna okoliščina, da Branko Masleša v govoru ni nastopil v vlogi sodnika, temveč se je na pritiske na sodnike in sodstvo odzval v vlogi predsednika Vrhovnega sodišča, torej v funkciji, ki jo ima predsednik najvišjega sodišča v državi v okviru sodne uprave, ki je ni mogoče enačiti s sodniško funkcijo. Sporni govor je bil po stališču občne seje Vrhovnega sodišča utemeljen in glede na funkcijo primeren odziv na ponavljajoče in stopnjujoče se napade na slovensko sodstvo, še zlasti, ker so jih podali predstavniki politike. Glede ne navedeno je občna seja Vrhovnega sodišča ob sklicevanju na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) presodila, da bojazen obsojenega Janše o pristranskosti predsednika Branka Masleše ni objektivno upravičena.

V sklepu občne seje Vrhovnega sodišča z dne 29. 9. 2014, s katerim so vrhovni sodniki zavrnili tudi drugo zahtevo pritožnika za izločitev predsednika senata Branka Masleše, se Vrhovno sodišče ni več ukvarjalo z vprašanjem, ali je govor z dne 6. 6. 2014 morebiti vplival na njegovo nepristranskost, presojalo pa je, ali je odločitev Branka Masleše, da bo predsedoval vsem senatom v kazenskih zadevah do konca leta 2014, kar je pomenilo tudi v obravnavani zadevi, vplivala na njegovo nepristranskost. Presodilo je, da ob upoštevanju vseh okoliščin dvom o nepristranskosti predsednika senata Branka Masleše ni upravičen, saj je bila njegova odločitev skladna z letnim razporedom, sporočil pa jo je 4. 9. 2014, torej pred določitvijo dnevnega reda seje v pritožnikovi zadevi 16. 9. 2014. Vrhovno sodišče je sprejelo razlago, da je bila taka odločitev nujna z vidika delovanja kazenskega oddelka.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-879/14 z dne 11. 12. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržalo izvrševanje izpodbijanih sodb v delu, ki se nanaša na pritožnika. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Vrhovno sodišče.

Pritožnik med drugim zatrjuje, da obtožni predlog in izpodbijana sodba ne vsebujeta konkretnega opisa izvršitvenih ravnanj, ki bi omogočala sklepanje, da je pritožnik obljubo nagrade sprejel, pač pa se izrek zadovoljuje zgolj s citiranjem abstraktnega dejanskega stanu. Bistvo očitkov je torej v vprašanju konkretiziranosti zakonskega znaka "sprejem obljube nagrade" po prvem odstavku 269. člena KZ. Te pritožnikove navedbe je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika načela zakonitosti v kazenskem pravu, ki ga zagotavlja prvi odstavek 28. člena Ustave.

Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. S to določbo Ustava ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je v mednarodni skupnosti priznano tudi kot splošno načelo mednarodnega prava (lex certa). Ustava ga ureja kot materialnopravno(9) jamstvo v kazenskem postopku – kot človekovo pravico, katere spoštovanje naj državi prepreči arbitrarno in samovoljno uporabo kazenskopravne represije zoper posameznika. Kot je navedlo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16), ta določba Ustave postavlja več pogojev, in sicer: