TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I. točki, 1. in 2. alineji V. točke in VIII. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnejo in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (to je III. točka, IV. točka, 3. alineja V. točke, VII. točka in IX. točka izreka).

III. Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti stroške odgovorov na pritožbo v višini 1.278,56 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice se pridrži za končno odločbo.

Za presojo zakonitosti odpovedi s formalnega vidika so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica po tem, ko je dne 9. 5. 2014 toženi stranki podala zahtevo za odpravo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - mobing, v kateri jo je pozvala, naj preneha s kršitvami, toženo stranko s ponovnim opominom z dne 20. 6. 2014 (v katerem je poleg kršitev iz zahteve z dne 9. 5. 2014 navedla še kršitve, ki so se zgodile v vmesnem času) pisno opozorila na izpolnitev obveznosti in istega dne o kršitvah pisno obvestila Inšpektorat za delo. S tem je tožnica izpolnila formalne zahteve za zakonitost izredne odpovedi, zato je izredna odpoved, ki jo je tožnica podala 15. 7. 2014, to je v nadaljnjem 30‑dnevnem roku, pravočasna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsebinsko utemeljenost očitka iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (s tem, ko je ugotovilo trpinčenje tožnice na delovnem mestu), pa je izredna odpoved tožnice tudi zakonita.

Zmotno je stališče, da že zgolj dejstvo, da se direktor tožene stranke in tožnica nista vsakodnevno srečevala, pomeni, da ni mogoče govoriti o dlje časa trajajočem ravnanju, kot pogoju za obstoj trpinčenja na delovnem mestu.

Pravno podlago za odločitev v obravnavanem primeru predstavlja 8. člen ZDR-1, ki določa, da je v primeru kršitve trpinčenja na delovnem mestu delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Čeprav 8. člen v nadaljevanju izrecno govori le o nepremoženjski škodi, ne more biti dvoma, da delavcu pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo, če jo seveda dokaže.