TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremeni tako,

- da se iz abstraktnega dela opisa dejanja izpusti besedilo: "pri tem pa sta več tujcev izpostavila nevarnosti za življenje in zdravje" ter iz konkretnega dela opisa dejanja v drugem odstavku izpusti besedilo: "ter sta s takšnim načinom prevoza izpostavila tujce nevarnosti za njihova življenja in njihovo zdravje za primer nenadnega zaviranja ali prometne nesreče na cesti, po kateri vozijo vozila z visoko hitrostjo";

- obtoženi A. A. se kazen zapora zviša na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora,

- obtoženemu B. B. pa se kazen zapora zviša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Izpodbijana sodba se po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov obtoženi A. A. razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Sicer se v preostalem pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča. Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem toku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin. Nevarnost, povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, ki ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da bi bilo zdravje ali življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje iz šestega odstavka 308. člena KZ-1.

Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa nedvomno izhaja, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, saj sta bila na njem najdena dva videoposnetka in fotografije tujcev. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavno-sodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi preventivni učinek odvzema, kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa.