TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Špediter sklepa v okoliščinah iz prvega odstavka 851. člena OZ enako kot mandatar v razmerju do tretjih pogodbe v svojem imenu in za svoj račun in tako je tudi v razmerju do prevoznika naročnik bila tožeča stranka, ne glede na navedbo na nakladnici, da je pošiljatelj blaga G. d.o.o. in družba B. kot prejemnik.

Dejstvo, da je na nakladnici naveden kot pošiljatelj nekdo, ki ni naročnik prevoza in dejstvo, kdo je naveden kot prejemnik, bi bilo pomembno le za presojo razmerij iz prevozne pogodbe v zvezi z plačilom prevoznine, stroškov, ki se vežejo na prevoz ali nastanejo v zvezi s prevozom in tudi za primer, če bi se uveljavlja odgovornost pogodbenih strank prevozne pogodbe.

Špediter ima skladno z določbo 863. člena pravico do plačila, ki predstavlja nagrado za izpolnitev njegovih obveznosti, poleg tega pa ima tudi pravico do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (865. člen OZ).

Med potrebne stroške sodijo stroški, ki se redno pojavljajo v zvezi z izpolnjevanjem in tudi izredni stroški.

Pritožba zmotno meni, da je kot stroške razumeti le stroške v zvezi z odpremo blaga glede na ubeseditev, da gre za stroške odprave stvari, ampak je kot take stroške razumeti vse strošek v zvezi s špedicijsko pogodbo in ne samo tistih, ki bi nastali pri natovarjanju blaga, kar je logično, ker do tretjih (prevoznika, skladiščnika, in drugih, s katerimi sklepa posle) špediter nastopa kot neposredni zavezanec. Potrebni in izredni stroški bodo znani šele po realizaciji vseh poslov v zvezi s špedicijsko pogodbo.

Stojnina, ki je predmet tožbenega zahtevka res ni vnaprej določen ali določljiv strošek, toda špediter nima pravice do povrnitve le takšnih stroškov, temveč tudi izrednih stroškov in pritožba nima prav, da špediter nima pravice do povrnitve tudi tega stroška.