TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Prvo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.158.694,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 do plačila.

Tožbeni zahtevek za plačilo 867.483,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2008 dalje in za solidarno plačilo z drugo toženo stranko se zavrne.“

II. Pritožbi drugo tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke do drugo tožene stranke v znesku 292.772,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 12. 2009 do 19. 9. 2013.

Tožbeni zahtevek za plačilo 1.733.405,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2008 dalje in za solidarnost obveznosti s prvo toženo stranko se zavrne.“

III. Pritožbi tožeče stranke glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 27. 3. 2008 do 30. 12. 2009 se ugodi in se v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od v I. in II. točki izreka te sodbe dosojenih zneskov za čas od 27. 3. 2008 do 30. 12. 2009 zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnica je trdila, da sopogodbenice niso izpolnile ničesar od dogovorjenega, zato je bilo na sopogodbenicah, ki so tej trditvi nasprotovale, da specificirajo, torej točno navedejo, kaj so od tega, k čemur so se s pogodbo zavezale, opravile. Čim pa toženke niso zmogle že zadostne trditvene podlage, ni nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z opravljenimi deli izvajalo dokaze, saj se nepostavljenih trditev ne dokazuje.

Tudi pri obveznosti (obligaciji) prizadevanja ne zadostuje zgolj trditev, da so si sopogodbenice prizadevale izpolniti obveznost - navesti bi morale vse, kar so v tej smeri storile, in to nato tudi dokazati, tega bremena pa niso zmogle.

Domneva solidarnosti po oceni višjega sodišča ne velja tudi za primer, ko je pogodba razvezana, saj iz 111. člena OZ izhaja, da mora ob razvezi pogodbe vsak vrniti tisto, kar je prejel. Enako izhaja tudi iz 190. člena OZ, ko mora vsak vrniti le tisto, za kar je bil obogaten.

Kakršnokoli stališče, da zavrnitev dela zahtevka ni potrebna v izreku sodbe, je v nasprotju s tretjim odstavkom 324. člena ZPP in tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na pravilnost sodbe.

Po 111. členu OZ, ki se uporablja za primere, ko ena stranka odstopi od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti druge stranke ali pa je pogodba razvezana že po samem zakonu in je tako specialna določba, je treba plačati obresti od prejetega denarja že od dneva prejema denarja dalje. Pri tem po oceni višjega sodišča že za čas od prejema dalje ne morejo teči obresti v višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, ki imajo tudi kaznovalno funkcijo, take obresti lahko tečejo šele od dneva, ko bi prejemnik denarja moral vrniti denar. Do takrat pa obresti ne morejo teči v tej višini, temveč gre glede na četrti odstavek 111. člena OZ lahko le za povračilo koristi, to pa lahko predstavljajo kakšne druge obresti (nižje, npr. običajne pogodbene obresti), ki pa jih mora tožeča stranka sama definirati in obrazložiti.

Pomembno je le, koliko je tožnica uspela do sedanjih toženk, seveda ob upoštevanju, da je vse prvotne toženke zastopal odvetnik, stroški katerega so bili tožnici že naloženi v plačilo.