TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Zadevi I U 1745/2018 in I U 1799/2018 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva vodi v nadaljevanju pod I U 1745/2018.

II. Tožba druge tožeče stranke A. Ljubljana zoper sklep Upravne enote Radovljica, št. D-321-41/1992-1829 z dne 2. 3. 2017, se zavrže.

III. Tožbama prve tožeče stranke B. d.d. in druge tožeče stranke A. Ljubljana zoper delno odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 4901-1/2018/42 z dne 13. 7. 2018, se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4901-1/2018/42 z dne 13. 7. 2018, se odpravi in se zadeva pošlje v odločitev Upravni enoti Radovljica.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti drugi tožeči stranki A. Ljubljana stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V. Stroškovni zahtevek A. Ljubljana kot stranke z interesom v upravnem sporu I U 1745/2018 se zavrne.

Iz določb ZON je nedvomno razbrati, da je za zavarovana območja (taka, ki so že zavarovana po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tista, ki še niso zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju. Tudi po ZTNP-1 je treba izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON). Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt ni skliceval. Zato ni mogoče zaključiti, da je upravni organ (MOP) stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi in je že iz tega razloga izpodbijana delna odločba nezakonita.

Ker gre v tej zadevi nedvomno za zadevo, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, bi moral organ ustno obravnavo razpisati, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storil. Sodišče sodi, da je v zadevi izostala ključna ugotovitev in sicer, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen. Do tega vprašanja pa se upravni organ (kljub izraženemu ugovoru prvega tožnika v postopku) ni niti opredelil, niti ni pozval druge tožnice, da se o tem izjavi oziroma da izkaže, ali je postopala, kot to določa ZRP. Zaključek organa, da gre v tem primeru za podane ovire za vračilo v naravi, je napačen.

Ne glede na to, da spadajo obravnavana zemljišča v območje TNP, določeno v ZTNP, sprejetem v času veljavnosti Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD), ki je predvidel razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katere je uvedel različne javnopravne omejitve, razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost, še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila (nekoč) v družbeni lasti in so zdaj v državni ali občinski lasti, izvzeta iz pravnega prometa in da je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi.