TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če stori obsojenec v preizkusni dobi novo kaznivo dejanje, za katero mu je sodišče izreklo kazen zapora manj kot dveh let ali denarno kazen, mora tudi po kazenskem zakonu SFRJ sodbeni izrek vsebovati odločbo sodišča o tem, ali bo pogojno obsodbo preklicalo ali ne.

S sodbo temeljnega sodišča je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 165. čl. KZS in obsojen na 2 meseca zapora. Zoper to sodbo se je pritožil temeljni javni tožilec, ki je uveljavljal pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ker se sodišče ni izreklo o tem, ali bo preklicalo ali ne bo preklicalo prejšnje pogojne obsodbe zoper istega obdolženca. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, češ da take dolžnosti sodišča po uveljavitvi kazenskega zakona SFRJ ni več, ker v 2. odst. 54. čl. KZJ ni več formulacije iz 2. odst. 49. čl. KZ: '... ali naj bo izvršitev izrečene kazni še naprej odložena'. Taka opustitev po mnenju višjega sodišča ni slučajna, temveč je zakonodajalec upošteval novo vlogo pogojne obsodbe, ki je sedaj samostojna kazenska sankcija. Pogojna obsodba po KZ pa je vsebovala samo institut pogojne odložitve izvršitve kazni, torej se takrat kazenska sankcija ob morebitnem preklicu ni spreminjala. Pri preklicu pogojne obsodbe po KZJ pa gre za spremembo kazenske sankcije, namesto prejšnje pogojne obsodbe, stopi na njeno mesto kazen. Logično je, da zakonodajalec ureja samo postopek in tehniko takšne spremembe in iz tega urejanja izhaja tudi dolžnost zapisa odločitve, če pride do spremembe. Če pa do te ne pride, potem tega sodišču ni treba pisati v izrek, ni mu treba torej pisati nekaj, o čemer ni odločilo. Določba 2. odst. 54. čl. KZJ torej določa samo način, kako mora sodišče izreči enotno pogojno obsodbo, če se je odločilo za pogojno obsodbo tudi glede novega kaznivega dejanja.

Občna seja VSS se ni strinjala s stališčem Višjega sodišča iz tehle razlogov:
Po kazenskem zakoniku ni bilo spora o tem, da se mora sodišče v primeru, ko sodi pogojno obsojenemu za novo kaznivo dejanje, ki ga je storil v preizkusni dobi, pa mu je zanj določilo kazen zapora ali denarno kazen, ukvarjati in tudi odločiti o prejšnji pogojni obsodbi. Odločba sodišča o tem, ali bo preklicalo ali ne bo preklicalo pogojne obsodbe, je morala biti v sodbenem izreku. (Odločba ZVS z dne 30.1.1963, št. KZ 108/62, Bilten VSJ 1963/10, ter pravno mnenje občine seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 26.6.1972, Poročilo VSS 1972/I). Ne glede na to, da določba 2. odst. 54. čl. KZJ v tej zvezi sicer res ne vsbuje več formulacije iz 2. odst. 49. čl.: '... ali pa naj bo izvršitev prej izrečene kazni še naprej odložena', pa se glede ureditve obravnavanega primera v KZJ v primerjavi s KZ v bistvu ni ničesar spremenilo. Če namreč stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katero je sodišče izreklo kazen zapora manj kot dveh let ali denarno kazen, mora sodišče ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena, odločati, ali bo preklicalo pogojno obsodbo. Tako odločanje pa seveda vsebuje tako odločitev, ali bo pogojno obsodbo glede na omenjene okoliščine preklicalo, kot tudi odločitev, da je ne bo preklicalo. Ker gre za odločitev sodišča, se mora ta nahajati v sodbnem izreku. Razlika v formulaciji med 2. odst. 49. čl. KZ in 2. odst. 54. čl. KZj torej odraža zgolj spremenjen pomen pogojne obsodbe, ki je sedaj posebna kazenska sankcija, ne vpliva pa na postopek, pri odločanju o tem, ali naj bo preklicana ali ne, če obdolženec stori v preizkusni dobi novo kaznivo dejanje, vključno z dolžnostjo sodišča, da o tem odloči v sodbenem izreku.