TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob delni ugoditvi pritožbi okrajnih državnih tožilcev in pritožbi zagovornika obdolženega M.Š., ob reševanju pritožb obdolženega M.Š. in zagovornika obdolžene N.Č. pa po uradni dolžnosti, se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji glede vštetja časa odvzema prostosti v zaporno kazen tako, da se doda, da se obdolženemu M.Š. razen časa, ki ga je prestal v priporu, v izrečeno zaporno kazen všteje še čas pridržanja od 15. 7. 2010 od 16.15 ure do 16. 15 ure dne 17. 7. 2010, obdolženi N.Č. pa se čas pridržanja od 15. 7. 2010 od 16. 15 ure do 16. 15 ure dne 17. 7. 2010 všteje v določeno kazen zapora;

- v odločbi o odvzemu premoženjske koristi pa tako, da se doda, da mora obdolženi M.Š. plačati znesek 25.320,56 EUR, ki ustreza razliki med vrednostjo pridobljene premoženjske koristi in vrednostjo odvzetega premoženja.

- V ostalem se pritožbi zagovornika obdolženega M.Š. in okrajnih državnih tožilcev, pritožbi obdolženega M.Š. in zagovornika obdolžene N.Č. pa v celoti, zavrnejo kot neutemeljene in se v ostalem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi M.Š. je dolžan plačati potne stroške za pričo M.M. v znesku 22,20 EUR in stroške, ki bodo priglašeni zaradi odsotnosti priče z dela.

Sodišče, kadar obdolženčevo kaznivo ravnanje sega v časovno obdobje veljavnosti dveh kazenskih zakonov, vselej uporabi le en zakon za pravno opredelitev kaznivega dejanja in le po enem zakonu izreče kazensko sankcijo. Pri tem opravi na podlagi vseh kriterijev presojo, kateri zakon mora uporabiti.

- Okoliščina, da sodišče prve stopnje v izrek sodbe iz obtožnice ni prepisalo očitkov in podatkov v zvezi s kaznivimi ravnanji storilcev M.L., D.G., A.B. in F.C.R. ter J.J.B.R., temveč se je, očitno zaradi boljše preglednosti in koncentriranosti na izvršitvena ravnanja nudenja pomoči obdolženca slednjim, zgolj s poudarjenim tiskom na opise njihovih kaznivih dejanj v obtožnici in dejstva v zvezi z njimi sklicevalo, izreka ne dela nerazumljivega in iz tega razloga izrek tudi ne more biti sam s seboj v nasprotju.

- Uporabljena tehnična rešitev, ko se izrek sodbe v opisih kaznivih dejanj sklicuje na opis ravnanj soobdolžencev oziroma podatke v zvezi s storilci kaznivih dejanj v obtožnici, preizkusa sodbe ne onemogoča.

- Gre za dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni neodvisno od naše države in zakonodaje, torej ne da bi za pridobivanje dokazov naša država zaprosila tujo državo, zaradi česar ni mogoče presojati zakonitosti zbiranja dokazov po naših predpisih. Kadar je dokaz zbran neodvisno od sodelovanja naše države, za potrebe tujega postopka (kot v obravnavanem primeru, kjer je bila v ZDA zoper obdolženega M.Š. prav tako vložena obtožnica), se presoja le, ali je bil dokaz pridobljen v skladu z našimi ustavnimi zahtevami.

- Tuje države za potrebe svojega postopka zbirajo dokaze skladno z njihovo zakonodajo, zato ni mogoče pričakovati, da bo zbiranje dokazov izvedeno povsem enako, kot je določeno v našem zakonu.

- Opisano ravnanje organov pregona v ZDA, namenjeno preprečitvi izvrševanja kaznivih dejanj in zagotavljanju varnosti ljudi in države, ne more kršiti pravice do zasebnosti, ker oglaševanje prodaje zlonamernega programa na spletnem forumu ne pomeni zasebne komunikacije. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da se ne more sklicevati na zasebnost komunikacije tisti, ki na javno dostopni spletni strani reklamira prodajo zlonamerne programske opreme in na spletu objavi svoj spletni naslov z namenom, da z nedoločenim številom kupcev po svetu vzpostavi stik in takšno opremo proda, pa se nato odkrije njegova identiteta.

- V sodbo sodišče ni dolžno prepisovati vsebine zakonskih določb, ki jih je uporabilo. Zakoni držav so javno objavljeni in dostopni (tudi na uradnih spletnih straneh držav), javni pa postanejo z razglasitvijo, tako tudi Zakonik Združenih držav Amerike.

- Sodišče v sodbi ni dolžno pojasnjevati, ali je citirani zakon veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je to očitno, sicer ne bi bil uporabljen.

- Sestavni del kazenskega spisa ni zakonodaja, ki jo sodišče uporabi, zakoni so javno objavljeni in s tem je z njimi seznanjena javnost, zato se nihče ne more sklicevati na to, da se ni mogel seznaniti z vsebino predpisa in da bi ga moralo sodišče v tiskani obliki (ob dostopnosti predpisov na svetovnem spletu) priložiti spisu. Glede zahteve obrambe po vključitvi izvedencev za tuje pravo v postopek pa se pritožbeno sodišče strinja s pojasnilom sodišča prve stopnje, da za to (tudi iz prej navedenega razloga) ni bilo nobene potrebe.

- Zakonitost zbiranja dokazov v tujini ne more biti presojana po predpisih naše države, kadar jih zbirajo organi tuje države za potrebe svojega postopka, in zato ni mogoče trditi, da so bili dokazi v tujini pridobljeni zakonito le, če glede tega, kdo je odredil zbiranje in ali so bili časovno omejeni, ustrezajo zahtevam iz naših predpisov.

- Tožilec tuje države ni presojal procesnih predpostavk po zakonodaji Republike Slovenije, temveč so bila preiskovana kazniva dejanja, ki so bila nato opredeljena po predpisih ZDA, zato zakonitost pridobivanja dokazov v tujini ne more biti odvisna od pri nas predpisane kazenske sankcije za kazniva dejanja. Dejstvo, da navedeno kaznivo dejanje pri nas ni kataloško kaznivo dejanje, ne pomeni, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito in jih zaradi tega v našem postopku ne bi bilo dovoljeno uporabiti.

- Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so za razjasnitev dejanskega stanja nepomembna, pa tudi ne za vsak predlagan dokaz posebej pojasnjevati, zakaj ga ni bilo potrebno izvesti oziroma zakaj za razjasnitev dejanskega stanja ni pomemben.

- Osvetljevanje okoliščin delovanja tujih agentov, kot je predlagala obramba, ni bilo potrebno in sodišče prve stopnje je predlagane dokaze utemeljeno zavrnilo ter s tem ni kršilo pravico obrambe do zaslišanja obremenilnih prič. Za takšno kršitev gre namreč takrat, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na njihove izjave. V obravnavani zadevi je priča J.C. pojasnil okoliščine, ki so jih ugotovili pri raziskavi spletnega kriminala, kdo in na kakšni pravni podlagi je v ZDA deloval z namenom preprečitve izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, kaj je bilo ugotovljeno, preden je sam prevzel postopek raziskovanja v zadevi I., izpovedba navedene priče in zbrani podatki iz tajne operacije v ZDA pa niso edini dokazi, na podlagi katerih temelji sodba.

- Ne le, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v verodostojnost teh podatkov, ki jih potrjujejo drugi izvedeni dokazi (izpovedbe prič in soobdolžencev), za dokaze, ki izvirajo iz forenzične kopije trdega diska računalnika, tudi sicer ni mogoče trditi, da so nezakoniti zato, ker forenzična kopija ni bila narejena takoj po zasegu računalnika. Tudi če bi bili dokazi tako zbrani pri nas in bi se presojali po naših predpisih, dokazov ne bi bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ZKP določa, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na zapisnik o preiskavi in na tako pridobljene podatke, kadar je bila preiskava elektronske naprave opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo ali brez pisne privolitve iz drugega odstavka 219.a člena ZKP (enajsti odstavek 219.b člena ZKP), torej ne v primeru, ki ga navaja pritožba zagovornika.

- Po 8. členu ZEPT mora policija pridobiti odredbo sodišča takrat, ko gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, ne pa takrat, ko je bilo, kot v obravnavanem primeru, kaznivo dejanje že odkrito in že poteka preiskava izvršenega kaznivega dejanja. Takrat se, kot določa 8. člen ZEPT, uporabi področni zakon, to je ZKP in v obravnavanem primeru so policisti zakonito opravili poizvedbe pri ponudniku storitev na podlagi 148. člena ZKP, saj je bil pogoj, to je obstoj utemeljenega razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, podan (prvi odstavek 148. člena ZKP).

- Pritožbeno sodišče glede ureditve tega področja v ZKP in ZEPT pojasnjuje, da daje tretji odstavek 149. člena ZKP policiji, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, pooblastilo, da od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. Policija lahko torej sama pridobi te podatke od operaterja ne le v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, temveč tudi, če se kaznivo dejanje pripravlja (preventivno ravnanje policije). Kadar želi pridobiti podatke od ponudnika storitev, pa mora, kadar gre za odkrivanje in preprečevanje kaznivih dejanj, dobiti odredbo sodišča (8. člen ZEPT), torej takrat, ko še niso podani razlogi za sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, medtem ko lahko (po 8. členu ZEPT) brez odredbe sodišča od ponudnika storitev zahteva podatke, če tako določa področni zakon. Kadar je bilo torej kaznivo dejanje že storjeno (podani razlogi za sum, da je bilo storjeno), kot v obravnavanem primeru, ravna policija po ZKP, zato odredbe sodišča za poizvedbo pri S. techu ni potrebovala.

- Tako Telekom Slovenije kot Telemach sta operaterja, od operaterja pa lahko policija zahteva te podatke na podlagi tretjega odstavka 149.b člena ZKP (tako v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, kot v primeru, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kot je že bilo obrazloženo).

- Elektronske naprave niso dokazi v kazenskem postopku, temveč so to podatki, ki iz njih izvirajo, dokazi pa so zaseženi takrat, ko so z elektronskih naprav prekopirani.

- Istovetna kopija celotnega nosilca podatkov je le prostor, v katerem so shranjeni vsi elektronski podatki iz trdega diska računalnika, tudi tisti, ki niso namenjeni za dokazovanje v kazenskem postopku in s kaznivimi dejanji niti niso povezani. Obdolžencu pa je bil pregled dokazov, torej tistih podatkov, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja, in ki so bili prenešeni iz istovetnih kopij na zgoščenke, ki so priložene spisu, omogočen.

- Ob zavrnitvi dokaznih predlogov v sodbi ni potrebno pojasnjevati za vsakega posebej, zakaj ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja.