Portal TFL

TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kritično o sodbi Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi City of Grants proti Johnsonu, ki dopušča kriminalizacijo brezdomstva

O PUBLIKACIJI in AVTORJU
ŠTEVILKA in LETO IZDAJE
AVTOR
Thomas Allan Heller, izredni profesor, višji predavatelj, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Univerza v Michiganu (ZDA), diplomirani pravnik, nekdanji odvetnik v Michiganu in Washingtonu
Datum
14.01.2025
Rubrika
Tema tedna
Pravna podlaga
ni določena
Povezave
Podsistem TAX
Podsistem FIN
Podsistem LEX
Povzetek
Brezdomstvo ne pozna meja in države po vsem svetu uporabljajo različne pristope pri njegovem reševanju. Število brezdomcev v ZDA je v letu 2023 doseglo rekordne ravni, zlasti v več zahodnih zveznih državah, med drugim v Kaliforniji in Oregonu. Brezdomstvo v ZDA je tudi vprašanje rasne pravičnosti, saj nesorazmerno prizadene različne manjšinske skupine in ljudi, ki so v kapitalistični družbi z razmeroma šibkimi socialnimi varnostnimi mrežami že tako ali tako potisnjeni na rob. Brezdomstvo pogosteje prizadene moške, čeprav se število žensk nedvomno povečuje. Še ena ranljiva skupina so starejši ljudje. Stroški stanovanj v ZDA so astronomsko narasli.
BESEDILO
Presenetljivo je, da veliko Američanov živi bodisi pod pragom revščine ali komaj nad njim. Revščina in pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj sta dva glavna vzroka za brezdomstvo. Toda brezdomstvo ima tudi številne druge vzroke, med drugim psihiatrične težave, zlorabo prepovedanih substanc, alkoholizem, nasilna razmerja, brezposelnost, kronične zdravstvene težave in telesne omejitve. Ker različne oblasti skupnosti brezdomnim prebivalcem niso zagotovile ustreznih zavetišč, so se ljudje zatekli v parke in postavili tako imenovana šotorska mesta. To je med drugim povzročilo tudi pomisleke glede javne varnosti z vidika pojavnosti kaznivih dejanj, na primer tatvin v trgovinah, odprtega uživanja drog in alkohola ipd.

Z namenom politične rešitve tega problema in zaradi pomiritve dela prebivalstva, ki si v svojih skupnostih ne želi brezdomcev, so lokalne oblasti sprejele odloke, ki policiji omogočajo, da brezdomne kaznuje z denarnimi ali prostostnimi kaznimi. Zagovorniki brezdomnih so sprožili sodne postopke proti tem odlokom in trdijo, da se jim krši osmi amandma k ameriški ustavi, ki prepoveduje okrutno in nenavadno kaznovanje. Argumenti temeljijo predvsem na sodbi Vrhovnega sodišča ZDA iz leta 1962 v zadevi Robinson proti Kaliforniji.[1] V njej je sodišče razveljavilo kalifornijski zakon, ki je že golo dejstvo, da je nekdo odvisen od mamil, obravnaval kot kaznivo dejanje, namesto da bi kaznoval uporabo, prodajo ali posedovanje mamil. Sodišče je namreč menilo, da kaznovanje nekoga le zaradi njegovega statusa pomeni okrutno in nenavadno kaznovanje. V nizu nedavnih primerov je Zvezno prizivno sodišče za deveto okrožje, ki se je pretežno oprlo prav na sodno prakso iz zadeve Robinson, razveljavilo tako imenovane protitaboriščne odloke v zveznih državah Oregon in Idaho, ker naj bi kršili klavzulo o prepovedi okrutnega in nenavadnega kaznovanja.

Potem ko je Vrhovno sodišče ZDA leta 2019 zavrnilo obravnavo odločb Zveznega prizivnega sodišča, je Vrhovno sodišče ZDA, ki je danes v precej bolj konservativni sestavi, vnovič obravnavalo to pereče vprašanje v zadevi City of Grants Pass, Oregon proti Johnsonu.[2] Junija 2024 je s šestimi glasovi proti trem sodna večina razveljavila odločitev Zveznega prizivnega sodišča za deveto okrožje in navedla številne argumente v podporo ugotovitvi, da se kalifornijski zakon iz zadeve Robinson razlikuje od odlokov, ki jih je sprejel Grants Pass, ter da ti odloki ne kršijo osmega amandmaja o prepovedi okrutnega in nenavadnega kaznovanja. Sodniška manjšina je so v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisala, da je spanje človekova biološka nuja in ne kaznivo dejanje. Za ljudi brez dostopa do zavetja po njihovem mnenju ti odloki pomenijo kaznovanje zgolj zaradi statusa brezdomca. Trdijo, da to krši prepoved okrutnega in nenavadnega kaznovanja po osmem amandmaju. Primer so izenačili s kaznovanjem osebe zgolj zaradi odvisnosti, kar je po njihovem mnenju primerljivo s kaznovanjem osebe zgolj zato, ker je brezdomna. Ti sodniki bi na podlagi zadeve Robinson iz leta 1962 odloke mesta Grants Pass razveljavili.

Različne mednarodne pogodbe in sporazumi priznavajo pravico do ustreznega bivališča kot človekovo pravico. Posebni poročevalec Združenih narodov o pravici do ustreznega bivališča (angl. the Special Rapporteur on the Right to Adequate Housing) je pripravil številna temeljita poročila o tej temi. Čeprav Združene države niso ratificirale Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki priznava pravico do ustreznega bivališča kot obveznost oblasti, različne organizacije za pomoč brezdomnim v ZDA, kot je National Law Center on Homelessness and Poverty, trdijo, da kriminalizacija brezdomstva pomeni okrutno, nečloveško in ponižujoče ravnanje ter krši Konvencijo Združenih narodov proti mučenju. Prav tako to vpliva na več kot 3,5 milijona Američanov, ki se vsako leto v ZDA spopadajo z brezdomstvom. Veliko evropskih držav, vključno s Finsko, je drastično zmanjšalo število brezdomcev z uporabo pristopa »najprej stanovanje« (angl. Housing First), ki priznava, da ima vsakdo pravico do stalnega bivališča, ne glede na druge okoliščine v posameznikovem življenju. Pristop »najprej stanovanje« uspešno uporablja tudi v nekaterih delih ZDA, na primer v mestu Charlotte v Severni Karolini. Brezdomstvo v ZDA je neupravičeno in ni nerešljiva težava. Kriminalizacija brezdomcev je kontraproduktivna. Ne služi nobenemu od splošno priznanih ciljev kazenskega pravosodja. Naložiti še eno denarno kazen osebi, ki nima kam iti in nima denarja, da bi kazen plačala, ali pa jo poslati v zapor za nekaj dni ali tednov, ne bo rešilo problema. Ti isti nesrečniki se bodo v nekaj dneh vrnili na iste ulice ali na ulice v kakem drugem mestu. Za mesta, kot je Grants Pass, bi bilo dolgoročno bolje, če bi se odrekla kazenskim rešitvam in namesto tega pri reševanju krize brezdomstva sprejela načelo »najprej stanovanje«. Tako bi tudi dolgoročno prihranili denar. Ta pristop bi bil sočuten.

Opombe:

[1] Robinson v. California, 370 U.S. 660 (1962).

[2] City of Grant’s Pass, Oregon v. Gloria Johnson, et. al, 603 U.S., 24. junij 2024.

BREZPLAČNI PREIZKUS

Tax-Fin-Lex d.o.o.
pravno-poslovni portal,
založništvo in
izobraževanja

Tax-Fin-Lex d.o.o.
Železna cesta 18
1000 Ljubljana
Slovenija

T: +386 1 4324 243
E: info@tax-fin-lex.si

CERTIFIKATI IN EU PROJEKTI

 
x - Dialog title
dialog window