TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V primeru, ko upnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi umakne predlog za izvršbo ali ko v izvršbi na sredstva na računu pri organizacijah za plačilni promet v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev, sodišče ustavi izvršbo, ne da bi tudi razveljavilo sklep o izvršbi.

Obrazložitev:

Ustavitev izvršbe je način končanja izvršilnega postopka. Normalno se postopek konča, kadar je upnik v celoti poplačan, lahko pa se konča, še preden se je začela faza opravljanja izvršbe, če sodišče predlog za izvršbo pravnomočno zavrže ali zavrne. Ustavitev izvršbe pomeni konec faze opravljanja izvršbe, kadar upnikove terjatve iz pravnih ali dejanskih razlogov ni bilo mogoče izvršiti. Zakon določa vrsto primerov, ko se izvršilni postopek ustavi. V večini primerov se ustavi postopek po uradni dolžnosti, v nekaterih primerih pa na predlog dolžnika oziroma tretje osebe. Sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti med drugim tudi v primerih, ko upnik umakne predlog za izvršbo (43. člen ZIZ), ali ko se izkaže, da izvršba ne bo uspešna (npr. drugi odstavek 147. člena ZIZ), ali v primerih, ko bi se izvršba nadaljevala samo, če bi upnik predlagal naslednje dejanje, vendar tega v predpisanem roku ne stori (peti odstavek 81. člena ZIZ) itd.

Sodišče v takih primerih ustavi izvršbo (drugi odstavek 76. člena ZIZ). Bistveni procesni učinek ustavitve izvršbe je, da neha teči
faza opravljanja izvršbe, praviloma pa se s tem konča tudi celotni izvršilni postopek. Glede na to, da se izvršba lahko ustavi, preden se je sploh začela, ali pa v času, ko so se že začela nekatera izvršilna dejanja, zakon določa, da se s sklepom o ustavitvi razveljavijo že opravljena izvršilna dejanja, če zakon ne določa drugače, kolikor s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb (drugi odstavek 76. člena ZIZ). Z izvršilnimi dejanji se praviloma posega v dolžnikovo premoženje, tako da upnik pridobi določene pravice, kar pomeni za dolžnika določene pravne in dejanske omejitve v razpolaganju s predmeti iz njegovega premoženja. Zato je treba razvrednotiti pravne učinke teh dejanj, kadar je izvršba ustavljena. To se nanaša na izvršilna dejanja, ki imajo trajnejši učinek (npr. rubež premičnin, na podlagi katerega upnik pridobi zastavno pravico, za dolžnika pa nastane prepoved razpolaganja z zarubljenimi stvarmi - 82. do 87. člen ZIZ). Izvršilna dejanja, ki imajo samo trenutne učinke (npr. preiskava dolžnikovega stanovanja ali obleke - 49. člen ZIZ), pa se že po naravi stvari ne morejo razveljaviti. Prav tako ne tista, za katera zakon posebej tako določa (npr. 4. odstavek 194. člena ZIZ, ko upnik obdrži zastavno pravico na nepremičnini za zavarovanje svoje terjatve).

Pravna varnost in zaupanje v delo sodišča zahtevajo, da druge osebe, ki so z izvršbo pridobile določene pravice, teh pravic ne morejo izgubiti, če je izvršba ustavljena. S sklepom o ustavitvi izvršbe se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja, kolikor niso s tem prizadete pridobljene pravice drugih oseb (drugi odstavek 76. člena ZIZ). Druge osebe pridobijo določene pravice v izvršilnem postopku zlasti na podlagi prodaje premičnin ali nepremičnin. Tako po tretjem odstavku 96. člena ZIZ kupec v vsakem primeru postane lastnik kupljenih premičnin in po 193. členu ZIZ razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na njegove pridobljene pravice.

Kadar sodišče izvršbo ustavi, razveljavi torej, če zakon ne določa drugače, tudi opravljena izvršilna dejanja, kolikor s tem niso
prizadete pridobljene pravice drugih oseb. Ne razveljavi pa sklepa o izvršbi. Drugi odstavek 76. člena ZIZ govori samo o razveljavitvi izvršilnih dejanj. Sodna odločba pa je procesno dejanje, ki ne sodi med izvršilna dejanja.

Zaradi ustavitve izvršbe torej sodišče ne sme razveljaviti tudi sklepa o izvršbi. To je tudi v skladu s splošnim procesnim pravilom, da lahko sodišče potrdi, razveljavi ali spremeni svojo odločbo samo na podlagi pravnega sredstva, ki je določeno z zakonom. Ugovor dolžnika proti sklepu o izvršbi je na primer pravno sredstvo, v zvezi s katerim odloča sodišče hkrati tudi o usodi svojega sklepa (54. člen ZIZ). Možnosti, da se sklep o izvršbi razveljavi, nima, kadar nima pravnega sredstva, naperjenega proti tej odločitvi, sodišče pa po uradni dolžnosti praviloma ne more razveljaviti odločbe, ki jo je samo izdalo. Razveljavitev in sprememba sklepa o izvršbi, kadar se izvršba ustavi po uradni dolžnosti, niti ni potrebna, ker po mnenju teoretikov ta odločitev postane brez učinka (o tem Triva, Sudsko izvršno pravo, 2. izdaja, 1984, poglavje 34).

Situacija, v kateri sodna odločba izgubi svojo učinkovitost, tudi kadar ni razveljavljena ali spremenjena z drugo odločbo sodišča, je obravnavana tudi v civilnem pravdnem postopku v okviru instituta pravnomočnosti in njenih časovnih meja (tudi Triva, Gradjansko parnično procesno pravo, 5. izd., 1983, poglavje 142/4). Specifičnost izvršilnega postopka je v tem, da sklep o izvršbi ne postane neučinkovit zaradi dogodkov zunaj postopka, ki spreminjajo razmerja med strankama, ampak zaradi razvoja samega izvršilnega postopka. Odločba, izdana v fazi odločanja o izvršbi, postane neučinkovita, ker je na določen način končana faza opravljanja izvršbe.

S sklepom o izvršbi se dovoli vodenje izvršbe na določen način, zato postane sklep o izvršbi neučinkovit, ko se konča izvršba, na katero se sklep nanaša: ker je izvršilni postopek končan s poplačilom upnika, ali ker je bila izvršba ustavljena, bodisi ker upnikove terjatve ni bilo mogoče izvršiti bodisi ker je sam umaknil predlog za izvršbo. Za tako razlago usode sklepa o izvršbi govori tudi tretji odstavek 43. člena ZIZ, da upnik po umiku predloga lahko vloži nov predlog za izvršbo.

V obeh obravnavanih primerih, ko sodišče ustavi izvršbo, nima zakonske podlage za razveljavitev sklepa o izvršbi. V zvezi z umikom predloga za izvršbo ZIZ v drugem odstavku 43. člena sicer govori o ustavitvi postopka. To je logično, glede na to, da je izraz ustavitev izvršbe rezerviran samo za končanje postopka, ko se izvršba že vodi in torej ne bi bil primeren za umik predloga pred to fazo postopka. Vendar za vprašanje, ali je treba pri tem razveljaviti sklep o izvršbi, ta terminološka razlika ni pomembna.