TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba D. M. zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve se sprejme v obravnavo. Odločba iz prve točke izreka se odpravi. Zadeva se vrne v odločanje Ministrstvu za notranje zadeve.

Tudi kolikor bi se Uredba, namenjena presoji pogojev iz 10. člena ZDRS, lahko analogno uporabljala pri presoji pogojev iz tretjega odstavka 40. člena ZDRS (odločitev o tem načelnem vprašanju pa za rešitev tu obravnavane ustavne pritožbe ni nujna), bi se lahko uporabljale kvečjemu preostale alinee, kolikor je seveda njihova vsebina v skladu z načeli diskrecijskega odločanja, nikakor pa ne tretja alinea. V nasprotju s smislom same Uredbe je, če bi aktivno služenje v JLA v času agresije ali takoj po njej šteli za "aktivno služenje v oboroženih silah tujih držav". O edinem "dejstvu", na katerem temelji nova odločba ("dejstvo služenja v oboroženih silah tuje države"), bi bil upravni organ dolžan pritožnika zaslišati "in mu dati možnost, da se o tem izpove". Ker to ni bilo storjeno, je bila s tem kršena pritožnikova ustavna pravica iz 22. člena Ustave. Že v odločbi št. Up-84/94 z dne 11.7.1996 je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se za ugotovitev nevarnosti za obrambo države zahtevajo konkretna dejstva, upravni organ pa je v izpodbijani odločbi za pritožnika ugotovil le, da "je bil med agresijo v službi JLA" in zgolj na podlagi tega ocenil, da je nevaren za obrambo države.