TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, po poteku roka za izpolnitev pa še zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.

Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke.

Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče, ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo.

Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije je sodišče prve stopnje zaključilo, da od posrednika v razmerju med kupcem in prodajalcem, po določbah OZ ni mogoče zahtevati, da posrednik izpolni tiste obveznosti, ki jih ima sicer prodajalec (oziroma proizvajalec). Če proizvajalec ni izdal ustreznega priročnika, to presega zavezo posrednika v poslu. Tudi zato je sledilo razlagi pogodbe, ki jo je zatrjevala tožeča stranka.

V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa je predvsem pomembno, na kar je med postopkom opozorila že tožeča stranka, da tožena stranka sploh ni postavila oblikovalnega zahtevka glede uveljavljanega znižanja plačila provizije po tretjem odstavku 846. člena OZ. Torej, tudi če bi relevantna dejstva navedla, bi imela glede na opozorilo tožeče stranke tudi možnost, da postavi oblikovalni zahtevek, da se dogovorjena višina provizije zniža, česar pa ni storila. Zoper tožečo stranko je sicer vložila nasprotno tožbo, s katero pa je zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neuporabe plovila, ne pa zahtevka za znižanje provizije.

Prav ima pritožnica, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nepravilno zapisalo, da je tekom obravnavanja postopek razdružilo, saj je pomembna tista odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče sprejelo nazadnje. Če pa bi želela pritožnica s pritožbo uspeti, bi morala v pritožbi še trditi, da je postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s sprejetim sklepom o združitvi pravd, vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, česar pa ni trdila. S tem pa se izkaže, da na podlagi njenih pritožbenih trditev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pri presoji izpodbijane sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, na tej podlagi pa tudi ne razveljaviti izpodbijane sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka zoper tožečo stranko v nasprotni tožbi, ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru po združitvi pravd obeh zadev ni obravnavalo skupaj. Kljub združitvi pravd in izdaji sodbe le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je pravda po nasprotni tožbi zato ohranila samostojnost.

V primeru, če izda sodišče le sodbo o tožbenem zahtevku, ne gre za delno sodbo, pač pa za končno sodbo o tožbenem zahtevku. To pa pomeni, da za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, ki ga sodišče prve stopnje v pravdi ni obravnavalo in o njem tudi še ni izdalo nobene odločbe, toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) ni bilo treba podati zahteve za izdajo dopolnilne sodbe zato, da doseže odločitev o svojem zahtevku, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo. Moralo ga bo obravnavati in o njem izdati še eno sodbo.