TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 30.432,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje do plačila ter pravdne stroške v višini 2.069,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 889,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Sodna praksa je že zavzela omejujoče stališče, da znižanje plačila (nikoli) ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake, ampak je kriterij znižanja plačila sorazmerje (ne razlika) vrednosti izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Zahtevek za znižanje plačila in zahtevek za povračilo stroškov odprave napake sta dva različna jamčevalna zahtevka, med katerima izbira naročnik in se medsebojno izključujeta.

Znižanje plačila za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo napak izključuje že jezikovna razlaga 640. člena OZ, ki povsem jasno kot merilo znižanja določa razmerje dveh vrednosti. To izključuje tudi teleološka razlaga. Če se naročnik odloči stvar obdržati in tudi ne zahteva odprave napak, je zaradi načela enake vrednosti dajatev upravičen zahtevati znižanje plačila.

Tožena stranka je gradila svoj ugovor znižanja plačila na napačni uporabi materialnega prava in zato ni podala ustreznih in pravočasnih trditev za utemeljenost svojega ugovora. Tožena stranka je namreč svoj ugovor znižanja plačila napačno utemeljevala na stroških sanacije napak.