TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se v izpodbijanem delu (glede parcele št. 175/16 k. o. ... in glede podrednega zahtevka) ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pri neodplačnem prenosu površin na pravnega prednika prvotoženke, na katerih naj bi se uredili parki, poti in druge javne površine, po oceni Vrhovnega sodišča ni šlo za prenos v prosto razpolaganje, temveč za prenos, ki je bil namenski in časovno omejen na tisto obdobje, v katerem je ta te površine uporabljal.

Če je bila sporna nepremičnina javna površina, jo je imel pravni prednik prvotoženke v uporabi samo, dokler javna pot ni bila zgrajena oziroma rekonstruirana. Po dograditvi pa je njegova pravica uporabe dejansko prenehala. Tedaj ta nepremičnina ni bila več njegovo osnovno sredstvo in drugotoženka v takem primeru ex lege ni postala njena lastnica.

Beseda "vključno", ki jo vsebuje prvi odstavek 76. člena ZGJS, jasno nakaže, da se po tem členu ne lastnini zgolj infrastruktura, pri kateri je izpolnjen eden izmed taksativno določenih pogojev v alinejah.

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi judikata II Ips 213/2010 sodilo le o tem, ali tam obravnavan primer ustreza zahtevam iz 76. člena ZGJS. Na to vprašanje je odgovorilo pritrdilno, ker naj bi bil izpolnjen pogoj, da so bila infrastrukturna sredstva neodplačno prenesena v podjetje za izvajanje dejavnosti iz 68. člena oziroma prvega odstavka 72. člena ZGJS. Stališča o tem, kaj bi bilo, če ta pogoj ne bi bil izpolnjen, z vidika precedenčnega utemeljevanja (in zavezujoče moči precedensa) niso relevantna, preprosto zato, ker sodišče takšnega primera (z vso živostjo konkretnih dejanskih okoliščin) pri predhodnem odločanju ni imelo pred seboj in o njem torej ni odločilo.