TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dejansko ozadje spora

Toženka je organizatorka spletne igralnice, preko katere lahko posamezniki igrajo različne igre na srečo. Tožnik je na njeni strani 31. marca 2010 odprl uporabniški račun za igranje spletnega pokra, pri čemer je navedel svoje ime in elektronski naslov. Čez slabe tri mesece, 29. junija 2010, je na portalu toženke odprl še en uporabniški račun. Tokrat je kot imetnico računa navedel svojo mamo, pri odprtju pa je znova uporabil svoj elektronski naslov (v primerjavi s prvotno navedenim elektronskim naslovom je bil zamenjan le vrstni red imena in priimka). Ob registraciji obeh računov je moral soglašati s splošnimi pogoji poslovanja, ki jih je toženka enostransko oblikovala.

Dejanski uporabnik obeh računov je bil tožnik. Med obema računoma je bila očitna povezava, saj sta bila registrirana preko elektronskega naslova iste osebe, z istim domačim naslovom igralcev in IP-naslovom, kratkim časovnim razmikom med registracijo obeh računov, pa tudi sredstva za igranje so bila v obeh primerih nakazovana iz tožnikovega moneybookers računa. Tožnik je bil prek drugega računa prijavljen v povprečju 6,5 ure vsak dan oziroma 9 ur na dan, če bi šteli le pet delovnih dni v enem tednu. V spornem obdobju se je z igranjem spletnega pokra preživljal.

Toženki je bila očitna povezava med računoma znana že ob registraciji drugega računa. Kljub temu je tožniku dopuščala igranje prek obeh računov vse do 10. maja 2011, ko je drugi račun blokirala. Ker je tožnik uporabljal dva računa, je namreč kršil pravila igre oziroma splošne pogoje poslovanja. Tožniku je zaradi kršitve pravil igre zasegla celotno dobroimetje na drugem računu, ki je znašalo 227.226,44 evra.

Odločitev nižjih sodišč

V obravnavani zadevi je šlo za spor z mednarodnim elementom. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je za odločanje podana pristojnost slovenskega sodišča. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I) pristojnost za potrošniške pogodbe ureja v 15. do 17. členu. Po teh določbah lahko potrošnik, ki je pogodbo z nasprotno stranko sklenil za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, sodni spor sproži tudi v državi, v kateri ima stalno prebivališče.²

Sodišči sta ugotovili, da tožnik ni imel registrirane dejavnosti igranja pokra oziroma iger na srečo. Menili sta, da je treba igralce spletnih iger na srečo obravnavati kot potrošnike, saj to izhaja že iz (sistemske) ureditve spletnih iger na srečo v Evropski uniji. Prirejanje iger na srečo je strogo nadzorovano, in sicer gre tako za nadzor prireditelja, določanje vrst in obsega iger na srečo kot tudi za varstvo igralca, tj. potrošnika. Čeprav k uspehu pri igranju prispevajo tudi sposobnosti in veščine igralca, je poker igra na srečo in kot taka ne ustreza pojmu poklicne ali pridobitne dejavnosti v smislu Uredbe Bruselj I. Sodišči sta poudarili, da je tožnik z registracijo in uporabo računa za igranje pokra deloval enako kot drugi igralci pokra prek tega portala. Toženka kot ponudnica in organizatorka igre, ki je pristop k igranju pogojevala s sprejemom njenih vnaprej in enostransko določenih splošnih pogojev, je bila nedvomno gospodarsko močnejša in pravno bolj izkušena kot igralci pokra, s katerimi je sklepala pogodbe.

Glede vsebinske utemeljenosti zahtevka sta sodišči presodili, da mora toženka tožniku vrniti zasežena sredstva, saj ni ravnala pošteno. Toženka je namreč že od registracije drugega računa vedela, da je tožnik zaradi dvojnega računa v kršitvi, vendar mu je igro prek spornega računa dopuščala (ker je imela od tega koristi v obliki provizij). Njeno ravnanje, ko je račun po skoraj letu dni, ko se je na njem nabralo več kot 200.000 evrov, zaprla in ta sredstva zasegla, je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Če je tožnikovo kršitev pravil igre dopuščala, se kasneje na njegovo nedovoljeno ravnanje ne more več sklicevati.

Predložitev zadeve Sodišču EU v predhodno odločanje

Med strankama je bilo v revizijskem postopku še vedno sporno, kako razlagati pojem »potrošnika« oziroma pojem »pogodbe, sklenjene izven poklicne in pridobitne dejavnosti«, ki ga uporablja Uredba Bruselj I.³ Namen Uredbe Bruselj I je med drugim zagotavljanje prostega pretoka storitev in nemotenega delovanja skupnega evropskega notranjega trga. Za dosego tega namena morata biti razlaga in uporaba avtonomnih pojmov evropskega prava znotraj vseh držav članic enotni. Ta razlaga je zato pridržana Sodišču EU, saj bi bile interpretacije posameznih nacionalnih sodišč neizogibno pod vplivom lokalne pravne tradicije, različne oziroma nasprotujoče si razlage evropskega prava pa bi spodkopale njegovo želeno enotnost in nadnacionalnost. Člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije tako določa, da je Sodišče EU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Kadar se tako vprašanje postavi sodišču države članice, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču EU; če pa je vprašanje postavljeno pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču EU.

Vrhovno sodišče RS je v skladu s predložitveno dolžnostjo, ki jo določata 267. člen Pogodbe o delovanju EU in 113.a člen Zakona o sodiščih, s sklepom II Ips 98/2018 z dne 5. septembra 2019 postopek pred Vrhovnim sodiščem prekinilo ter Sodišču EU posredovalo naslednji predlog za predhodno odločanje: »Ali se kot pogodba, ki jo potrošnik sklene za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, šteje tudi pogodba za igranje spletne igre pokra, ki jo posameznik sklene preko spleta na daljavo s tujo prirediteljico spletnih iger in pod njenimi splošnimi pogoji poslovanja, pri čemer se posameznik več let preživlja s tako pridobljenim dohodkom oziroma zaslužkom od igranja pokra, vendar tovrstne dejavnosti nima uradno registrirane in je tudi sicer drugim na trgu ne ponuja kot plačljivo storitev?«

Odločitev Sodišča EU

Sodišče EU je v sodbi C-774/19 z dne 10. decembra 2020 na postavljeno vprašanje odgovorilo, da je treba pojem potrošnika iz prvega odstavka 15. člena Uredbe Bruselj I razlagati tako, da fizična oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, ki je z družbo s sedežem v drugi državi članici sklenila pogodbo za igranje pokra na spletu, ki vsebuje s strani družbe enostransko določene splošne pogoje poslovanja, v okoliščinah, ko fizična oseba take dejavnosti ni uradno registrirala niti je ni ponujala tretjim osebam kot plačljivo storitev, ne izgubi statusa »potrošnika«, tudi če igra poker veliko ur dnevno, ima o igri obsežno znanje in iz nje prejema velike dobitke.

V obrazložitvi je poudarilo, da pravilo, po katerem lahko potrošnik toži tudi v državi svojega stalnega prebivališča, pomeni odstop od splošnih pravil o pristojnosti, zato ga je treba razlagati ozko, ob upoštevanju položaja osebe v okviru dane pogodbe in v povezavi z njeno naravo ter namenom. Posebna ureditev, ki je namenjena varstvu potrošnikov kot šibkejše stranke, velja samo za pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od kakršnekoli poklicne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da se zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika.

Glede posameznih izpostavljenih okoliščin je poudarilo, da višina priigranih zneskov sama po sebi ne more biti odločilna pri presoji statusa »potrošnika«, saj bi bila sicer ogrožena predvidljivost ureditve. Posameznik namreč ne bi mogel zanesljivo vedeti, ali bo upravičen do varstva po Uredbi Bruselj I, kar je zlasti pomembno pri igri pokra kot igri na srečo, ki vključuje tako tveganje velikih izgub kot tudi možnost velikih dobitkov.

Na status potrošnika ne more vplivati niti dejstvo, da posamezniku velike dobitke omogoča njegovo posebno znanje. Pojem »potrošnika« je namreč objektiven in neodvisen od dejanskega znanja in informacij, s katerimi posameznik razpolaga. Status »potrošnika« se nasprotno ugotavlja izključno ob proučitvi narave in cilja pogodbe oziroma po presoji, ali je bila pogodba namenjena zadovoljevanju osebnih potreb. Poleg tega je treba upoštevati tudi nadaljnji razvoj uporabe dolgotrajnih storitev med pogodbenima strankama, saj je mogoče, da bi pretežno nepoklicna uporaba storitev, za katero je posameznik prvotno sklenil pogodbo, pozneje postala pretežno poklicna.

Rednost dejavnosti (torej ugotovitev, da je tožnik igral spletni poker povprečno 9 ur na delovni dan) bi lahko bila relevantna kot eden od upoštevnih elementov, ki pa sam po sebi še ne zadošča za zaključek o »pridobitni dejavnosti«. Dejavnost v obravnavani zadevi se razlikuje od preteklih primerov, v katerih je bila rednost dejavnosti ocenjena kot pomembna, saj so se ti nanašali na prodajo blaga. Igranje spletnega pokra sicer lahko pomeni redno dejavnost, vendar ta dejavnost ne pomeni niti prodaje blaga niti opravljanja storitev. Pri tem je sodišče tudi izpostavilo, da tožnik igranja pokra ni ponujal tretjim osebam kot storitev in da te dejavnosti ni uradno registriral.

Sklep

Vrhovno sodišče je ob objavi sodbe Sodišča EU na svoji spletni strani poudarilo, da so se v obravnavani zadevi prepletale okoliščine, ki so značilne za zasebne potrošnike (na primer sklenitev pogodbe na daljavo, dolžnost sprejema vnaprej in enostransko določenih splošnih pogojev poslovanja), in tiste, ki so značilne za opravljanje pridobitne dejavnosti oziroma poklica (tožnik je na primer poker igral veliko ur dnevno in se z dobitki več let uspešno preživljal). Razlaga prava, ki jo je sprejelo Sodišče EU, bo tako lahko pomembna tudi za nadaljnje pojmovanje primerljivih dejavnosti, ki deloma odstopajo od klasičnega koncepta potrošništva in postajajo vse bolj priljubljene, saj bi bilo z analogijo mednje mogoče uvrstiti tudi pridobivanje zaslužka z igranjem računalniških igric in druge virtualne aktivnosti, ki lahko pomenijo novodobno preživljanje in poklic.⁴

¹ Stališča avtorice niso nujno stališča organa, pri katerem je zaposlena.

² Navedena ureditev velja, kadar potrošnik sklene a) pogodbo o prodaji blaga na obroke, b) pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga, c) ali v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali na kakršenkoli način to svojo dejavnost usmerja v državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti. Za uresničitev izbirne pristojnosti ne sme biti naknadno sklenjen dogovor o pristojnosti iz 17. člena Uredbe Bruselj I. Sodišči sta presodili, da je toženka gospodarska družba, ki svojo dejavnost usmerja tudi v Republiko Slovenijo.

³ Ta uredba je bila razveljavljena z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovljena Uredba Bruselj I BIS), vendar se glede na čas nastanka dejstev v sporu še vedno uporablja Uredba Bruselj I. Prenovljena Uredba Bruselj I BIS sicer ureja pristojnost v potrošniških sporih na enak način kot njena predhodnica (prim. 17. –19. člen prenovljene Uredbe Bruselj I BIS).

⁴ Prim. sporočilo za javnost, objavljeno na spletnih straneh Vrhovnega sodišča RS 11. decembra 2020.